Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen (tako VS RS, sklep XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter sklep XI Ips 23582/2025 z dne 11.6.2025). Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.
Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik z očitanimi ravnanji izkazal izjemno negativne osebne lastnosti, tudi brezbrižnost do posledic, ki bi jih zaradi njegovih ravnanj, ko se je vedno znova spuščal v to početje, lahko utrpeli tako posamezniki, kot tudi premoženje, kar vsekakor utemeljuje subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti. Pritožnica zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo predhodne nekaznovanosti mladoletnika, saj je to okoliščino vzelo v obzir. Vendar je tehtno in utemeljeno presodilo, da ta okoliščina ne vpliva na zaključek o njegovi ponovitveni nevarnosti, saj je predkaznovanost le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. In četudi je mladoletnik dijak, ki se redno šola, tudi ta okoliščina ne pretehta nad težo kaznivega dejanja ter ugotovljenimi negativnimi lastnostmi, podanimi v njegovi sferi, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, za katerega se zavzema pritožnica (in ki bi morebiti lahko mladoletniku omogočil šolanje, vendar le pod pogojem, da bi mu to dovolilo sodišče), ni zadosten in ni primeren ukrep za preprečitev mladoletnikove ugotovljene ponovitvene nevarnosti, saj je izkazal, da mu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje in le-ta (glede na podan utemeljen sum), izvršuje brez vsakršnih zadržkov.
Pri obeh obdolženih gre sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.
Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.
ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom.
Ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) je pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti.
Kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje.
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji.
Načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni dolžnosti odredi psihiatrično izvedenstvo, vendar pa ta dolžnost obstoji samo, če okoliščine primera vzbujajo dovolj velik sum o okrnjeni ali celo izključeni prištevnosti obdolženca.