Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.
Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.
Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024, zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Ker je namreč v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU.
Ker sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovnem odločanju.
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot.
Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).
Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.
Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.
Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).