ZST-1 člen 11, 11/4. ZFPPIPP člen 354, 354/1, 355, 355/2, 359.
oprostitev plačila sodne takse - stranka v stečaju - pravna oseba
Načelo čim večjega poplačila upnikov ne pomeni, da so nad vsako pravno osebo, ki je v stečaju, avtomatično podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse (ali odloga plačila oziroma obročnega plačila).
Ključnega pomena za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo za pravno osebo v stečaju pa je, da pravna oseba v stečaju tega plačila glede na razpoložljivo stečajno maso ne zmore (niti ga ne bo zmogla kasneje po unovčenju stečajne mase), oziroma ga zmore, vendar pa bi to plačilo praktično onemogočilo izvedbo stečajnega postopka v smeri unovčevanja stečajne mase zaradi poplačila upnikov stečajnega postopka.
sodba v sporu majhne vrednosti – dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave – plačilo vtoževane terjatve po izdaji sodbe – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave oziroma v tem primeru ob izdaji sodbe. Kasnejših dejstev, torej tudi tega, da je tožena stranka tožeči stranki določen znesek poravnala, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da si je dala na stran izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila pravila tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup in da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala. Na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.
Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala naročanje gradbenega materiala v večjih količinah kot so bile potrebne in da je kljub navodilom, da je treba naročanje izvajati v celoti preko nabavne službe, material naročal sam ali nabavni službi dajal napačne podatke o izmerah ter zahteval od kooperanta, da naročeni material dostavi s tovornim vozilom tožene stranke na gradbišče njegove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku očitanih kršitev ni dokazala, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu je lahko le eden od kriterijev za določitev višine denarnega povračila. Delavec ima izbiro, ali zahteva vrnitev na delo k delodajalcu in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR-1) ali pa sodno razvezo z denarnim povračilom, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu (za čas po datumu sodne razveze) lahko upošteva le kot kriterij za določitev višine povračila. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna le do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Vsa morebitna prikrajšanja po tem datumu pa so lahko le predmet ustreznega denarna povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in še odškodnino zaradi razlike v plači. Glede na to, da so vsa morebitna prikrajšanja delavca, nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko le predmet ustreznega denarnega povračila in da se denarno povračilo določi v bruto znesku, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, ki pripada tožniku.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086109
ZKP člen 167, 167/2, 169, 169/7, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 31, 257, 257/3.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – nestrinjanje preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo – namen preiskave – utemeljen sum – objektivni znaki kaznivega dejanja – presoja dokazov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP izvenobravnavni senat dokazov, ki jih je predložil državni tožilec, ni ocenil v smeri, ali iz predloženih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Omejil se je na oceno, da ni podan subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna ocena je v tej fazi postopka preuranjena.
Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.
ZP-1 člen 56, 56/4, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 10, 10-8, 15, 15/1, 15/1-5, 15/2.
agresivna poslovna praksa - prepoved agresivne poslovne prakse - televizijski kviz - odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - opis prekrška - zakonski znaki prekrška
Iz opisa prekrška so razvidni vsi zakonski znaki prekrška po peti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP (pravna oseba je ustvarila lažen vtis, da bodo potrošniki le na podlagi klica na komercialno številko dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav je klic vključeval plačilo potrošnikov), način storitve in odločilne okoliščine.
USTAVNO PRAVO – OKOLJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080072
URS člen 72, 72/3. ZVO-1 člen 110a. ZOR člen 155, 156, 156/3, 206, 206/3. OZ člen 132, 133, 133/3, 186, 186/3, 325, 398, 399. ZPP člen 154, 154/2, 195, 214, 278, 278/2, 285, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343, 392, 499, 499/3, 503. ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8. ZPZRTH člen 1, 2, 9, 17.
odškodninska odgovornost – pravica do zdravega življenjskega okolja – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – splošno koristna dejavnost – povrnitev škode – škoda, ki presega običajne meje – navadna škoda – zmanjšanje premoženja – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost – okoljska škoda – odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode – odgovornost povzročitelja obremenitve okolja – odgovornost ne glede na krivdo – izpuščanje nevarnih snovi – povzročanje emisij – zakonske zamudne obresti – pravnomočnost sodbe – časovne meje pravnomočnosti – sodna poravnava – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – neprerekana dejstva – prekluzija – pojem krivde – materialno procesno vodstvo – pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.
Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.
Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.
vojak - opravljanje vojaške službe - invalid III. kategorije - zdravstvene omejitve - sodno varstvo - sposobnost za opravljanje vojaške službe
Tožnik izpodbija oceno sposobnosti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske za opravljanje vojaške službe, s katero je zdravstvena komisija tožene stranke ugotovila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za dolžnost poveljnik oddelka in trajno ni zmožen za vojaško službo. Ocena in zaključek zdravstvene komisije sta pravilna. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje dela poveljnika voda, kar pomeni, da trajno ni zmožen za vojaško službo. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ocena sposobnosti pripadnika sestave SV za opravljanje vojaške službe, nezakonita in se razveljavi, ni utemeljen.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v 15-dnevnem roku, niti ni v tem roku zaprosila za oprostitev ali odlog plačila takse, je sodišče prve stopnje pritožbo zoper zamudno sodbo pravilno štelo za umaknjeno.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066241
ZP-1 člen 22, 31, 31/3. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-5.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti
Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se izreče mladoletniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, za prekršek, za katerega so kazenske točke predpisane v materialnem predpisu, ki določa prekršek.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO
VSL0071275
ZPP člen 328, 332. ZD člen 216.
zapuščinski postopek – sklep o dedovanju – vzpostavitev etažne lastnine za stanovanje, ki je predmet sklepa o dedovanju – odredba zapuščinskega sodišča o vknjižbi lastninske pravice – predlog za izdajo popravnega sklepa – neutemeljenost predloga za izdajo popravnega sklepa
Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na dejanski opis očitanih ravnanj tožena stranka ravnanje tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pravilno opredelila kot ponareditev ali uničenje poslovnih listin, izkazala pa je tudi obstoj vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim znakom očitanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin, ki ga predstavlja naklep. Tožnica je s tem, ko je neustrezno knjižila račune in podeljevala „sconto“ z namenom prikriti manjko gotovine v ročni blagajni, pri čemer je vedela, da v evidence in poslovne knjige vpisuje lažne podatke, ravnala naklepno. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.