Naloga sodnika je, da odloča v zadevah, njegove odločitve pa so nato predmet preizkusa v rednih in izrednih pravnih sredstvih in zato, v kolikor niso podane še druge posebne okoliščine, katerih pa tožeča stranka niti ne navaja, ni mogoče sprejeti stališča, da sodnikovo odločanje v konkretni zadevi ne bo nepristransko.
14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.
Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.
Začetek stečajnega postopka ni ovira za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka. Tako izrecno določa ZZK- 1 v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. Tudi ZFPPIPP ne določa, da bi bil v takšnem primeru pogoj za dovolitev vpisa prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku ali dejstvo, da še ni prišlo do prodaje nepremičnin.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Sodišče prve stopnje je v točkah 6. do 8. izpodbijanega sklepa natančno in določno obrazložilo zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, kot pogoju za odrejeni pripor, pritožnik pa razlogov izpodbijanega sklepa konkretizirano ne izpodbija, temveč ponavlja navedbe, na katere je v 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.
Dolžnica je z ugovorom izpodbijala sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti. Sodišče o takem (pravočasnem in popolnem) ugovoru lahko odloči zgolj tako, kot to določa 62. člen ZIZ, torej na dva načina: 1. če je ugovor obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (tako kot v konkretnem primeru); 2. če ugovor ni obrazložen, pa ga sodišče zavrne. Odločitev o zavrženju predloga za izvršbo, za katero se zavzema pritožnik, in na kateri utemeljuje svoj pravni interes, bi bilo mogoče sprejeti le pred izdajo sklepa o izvršbi.
Za navidezno eventualno kumulacijo gre tedaj, ko stranka s primarnim in podrejenim zahtevkom dejansko uveljavlja en sam zahtevek. Takšna je tudi predmetna situacija, in to do višine primarnega zahtevka (ugovora). V obeh primerih toženka uveljavlja od tožnikov plačilo določene koristi, povezane s prejetim kreditom. V primarnem ugovoru ta zahtevek utemeljuje na pogodbeno dogovorjenih obrestih, v podrejenem pa na povečanju njihovega premoženja. Uveljavlja torej povračilne (kondikcijske) zahtevke, povezane z domnevno obogatitvijo tožnikov (prejeto koristjo).
Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.
Za nepravo priposestvovanje služnosti zadošča, da je lastnik služeče stvari ob njeni navzen vidni uporabi mogel vedeti za izvrševanje služnosti.
Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep, je sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča.
Tožbeni zahtevek, ki meri na ugotovitev pridobitve lastninske pravice zapustnice v njeno korist po pravilih skupnega premoženja, mora ustrezati zahtevam zapuščinskega postopka. Zato se glasi na ugotovitev, da nepremičnine sodijo v zapuščino po zapustnici. Čeprav se kot tak, strogo formalistično gledano, ne prilega povsem 79. členu ZZK-1, njegova narava ostaja enaka. Zahteva se ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice zapustnice, tožbo pa je vložila predlagateljica, kot njena dedinja. Stališče sodišča, da se predlagani vpis ne dovoli, ker glede na zahtevek, ki ga predlagateljica uveljavlja v pravdi, niso izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, je zato po presoji pritožbenega sodišča prestrogo.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima. Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug.
Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).