Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
Prvostopenjsko sodišče je dejstva, zatrjevana v dopolnitvi tožbe, pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), pri čemer priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila omogočena udeležba v sodnem postopku oziroma da se njene navedbe in dokazi niso upoštevali (uveljavljanje kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.
Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na predložitev ponudbe tako glede cene in plačilnih pogojev, kot tudi samega programa. Naveden odstavek pogodbenega določila sicer res navaja le, da izvajalec vsakokrat pripravi ponudbo, ki jo potrdi naročnik. Vendar se ga ne more presojati ločeno od preostalih odstavkov 6. člena, ampak skupaj z njimi. Le-ti pa vsebinsko določajo ceno, plačilne pogoje in roke plačil, ne pa obveznosti v zvezi s pripravo programov. Slednje določa 3. člen Pogodbe, v katerem je med obveznostmi izvajalca med drugim določena uskladitev vsebin in planov izvedbe z naročnikom in pridobitev njegove potrditve. Med temi obveznostmi ni določeno, da bi morala tožnica toženki predložiti ponudbo o vsebini programov. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ne zadošča zgolj priprava in uskladitev programov, ampak bi morala tožnica v ta namen pripraviti ponudbo. Višje sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na obveznost predložitve ponudbe o ceni in plačilnih pogojih.
Uporabo 20. člena OZ, ki ureja pogajanja ter odškodninsko odgovornost za nepoštena pogajanja, izključuje že dejstvo, da sta stranki že sklenili Pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica pripravila in izvedla programe usposabljanj, toženka pa ji bo za to plačala. Pogodba je v času izvajanja aktivnosti, ki so predmet tega postopka, veljala. Zato dejanski stan v obravnavani zadevi ne ustreza situaciji faze pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja 20. člen OZ. Prav tako ni ustrezno utemeljevanje odločitve na podlagi tretjega odstavka 12. člena Pogodbe, ki določa obveznost pogodbene stranke, ki odpove pogodbo, da drugi stranki plača stroške, nastale na osnovi te pogodbe, ki se jim ni mogoče izogniti niti po prejemu pisnega obvestila o odpovedi. Nesporno je, da nobena pogodbenica ni odpovedala Pogodbe.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku gredo zakonske zamudne obresti od plačila posameznih zneskov obrokov od dne 26. 9. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti odločilo, da mu le-te gredo od datuma opomina oziroma zadnje spremembe tožbenega zahtevka dalje, tj. od dne 6. 11. 2023, saj pred tem datumom od toženke ni zahteval plačila posameznih mesečnih zneskov.
Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven.
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.