Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.
Tožnik s tožbo zahteva povrnitev stroškov popravila napake na kupljenem vozilu in ta strošek opredeljuje kot svojo škodo. Vendar pa je pri tem pomembno, da gre pri stroških, ki so kupcu nastali, ker je napako sam odpravil, za škodo (navadna škoda), ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Tak jamčevalni zahtevek (ne glede na njegovo poimenovanje), podvržen posebnim pravilom, ki veljajo za jamčevalne zahtevke, kupcu ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ priznavata tako teorija kot sodna praksa. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pa je posledično uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti za to vrsto škode izključena.
Pritožbeno sodišče ob izdaji sklepa, s katerim je popravilo sodbo sodišča prve stopnje, pravdnih strank ni poučilo o možnosti vložitve pritožbe, ker je štelo, da zoper izdan sklep pritožba ni dovoljena. Vrhovno sodišče je ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije predstavilo drugačno stališče, s katerim je tudi utemeljilo zavrženje vloženega pravnega sredstva. Toženec je predlog za dopustitev revizije vložil na podlagi prepričanja (zmote), da pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena, pri čemer njegovo prepričanje ni bilo posledica nepoznavanja jasnega pravnega pravila. V opisani procesni situaciji mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker pritožbe ni vložil v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča.
Enkratna izvedba del (ukrepov) za sanacijo škode, ki jo je povzročila tožeča stranka, opravljena po opominu/pozivu tožene stranke, ne predstavlja pravno upoštevne soposesti ograje.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo petega odstavka 379. člena ZFPPIPP upnika pozvalo k založitvi predujma za kritje stroškov uveljavljanja zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti bivšega poslovodstva oziroma pridobitve premoženja. Upniku je bila torej dana možnost, da z založitvijo predujma v višini 5.626,48 EUR omogoči uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti bivšemu poslovodstvu. Ker upnik zahtevanega predujma v danem roku ni založil, je sodišče prve stopnje utemeljeno, v skladu z določbo šestega odstavka 379. člena ZFPPIPP, njegov ugovor štelo za umaknjen.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je po 128. členu ZD omejitev dedovanja dopustna glede celotnega zapustnikovega premoženja. Zato ni zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Vendar pa je to dopustno na podlagi noveliranega 129. člena ZD pod tam določenimi pogoji, med drugim tudi, če bi premoženje, ki je postalo lastnina države ali občine, postalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Določilo prvega odstavka 129. člena ZD zato predstavlja lex specialis napram prvemu odstavku 128. člena ZD.
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta pritožnici izkazali, da bi vozilo, če bi ga prevzeli, zanju pomenilo preveliko ekonomsko breme oziroma bi z njim imeli nesorazmerne stroške, kar sta v postopku zatrjevali.
Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zanesljivo ugotoviti ali navedeno zapustnikovo vozilo dejansko obstaja oziroma kje se nahaja. V času zaključka obravnave na prvi stopnji sodišče o uničenju vozila ni imelo podatkov, zato ga je pravilno zajelo v zapuščino.
Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.
Enako kot pri odločbah ZPIZ o omejitvah pri delu je priporočila zdravnika medicine dela glede omejitve delavca pri delu prvenstveno dolžan upoštevati delodajalec. Ustrezno temu mora navedene omejitve pri delu seveda upoštevati tudi delavec, posameznih odstopanj od takih priporočil v njegovem prostem času pa ni mogoče šteti za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hujše malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), prav tako tudi ne za nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).
Ker je bila ureditev pravice do plačila poslovne uspešnosti na podlagi KPGT prepuščena avtonomni ureditvi (kolektivnemu dogovoru oziroma kriterijem, ki jih določi delodajalec), je toženka v PKP kot pogoj za plačilo poslovne uspešnosti zakonito predpisala tudi obstoj delovnega razmerja na dan, ko delodajalec sprejme odločitev o izplačilu plače iz uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektiven kriterij, ki velja enako za vse delavce, za katere velja PKP. Ker je bil kriterij obstoja delovnega razmerja predpisan v PKP in je bil torej tožniku znan, v pritožbi zmotno utemeljuje posredno diskriminacijo s tem, da bi moralo biti določeno, do kdaj mora toženka odločiti o delitvi dobička, čemur bi tožnik lahko prilagodil datum upokojitve (oziroma trajanja delovnega razmerja pri toženki).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
ZD ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora sodišče o tem presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.
Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov - v tem primeru se dokazno breme prevali.
Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
V obravnavani zadevi zoper dolžnika upnica izterjuje terjatev iz naslova regresnega zahtevka, potem, ko je izplačala škodo oškodovancu, saj je dolžnik zaradi alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotnica umrla. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je šlo pri povzročitvi prometne nesreče za namen oz. hudo malomarnost, zato odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode.
Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.
Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.
Dokazovanje z izvedencem se res šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec na ta način praviloma le še dodatno pojasnjuje svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje. Odločitev, ali bo sodišče, zaradi danih pripomb na pisno izdelano mnenje, izvedenca v postopku tudi zaslišalo ali ne, pa je v rokah sodišča in ne pravdnih strank.