izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – prispevki za socialno varnost – stvarna pristojnost
Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (110/2 čl. ZDR).
Delovna sodišča so stvarno pristojno za odločanje o obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost, saj so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi odločanje o denarnih zahtevkih, ki izvirajo iz delovnega razmerja.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom
S spremembo lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz polnega v polovični delovni čas (z vložitvijo obrazca o prijavi spremembe) je tožnica, invalidka II. kategorije po ZPIZ/92 s pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, izpolnila pogoje za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, čeprav je plačevala prispevke za poln delovni čas.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZFPPIPP člen 119.
razrešitev upravitelja – zahteva upnikov za razrešitev – izjava upravitelja o zahtevi za razrešitev – načelo kontradiktornosti – razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje omenja izjavo upravitelja o predlogu za razrešitev, iz spisa pa izhaja, da jim navedena izjava ni bila vročena niti ni bila objavljena na portalu Ajpes. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je izpodbijano odločbo utemeljevalo s sklicevanjem na izjavo upravitelja o zahtevi za njegovo razrešitev, pritožniki pa se z njo niso imeli možnost seznaniti, storilo absolutno bistveno kršitev.
imenovanje posebnega revizorja - pravica do imenovanja drugega posebnega revizorja
Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – voznik kamiona – prometna nesreča - soprispevek
Tožnik (poklicni voznik) od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Vozil je z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je podan soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 40 %.
kategorija invalidnosti – invalidska pokojnina – sprememba v stanju invalidnosti
Ocena tožnikove delazmožnosti s strani invalidske komisije, da pri tožniku ni prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti, ni skladna niti z mnenjem hrvaškega izvedenca, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, niti z oceno tožnikove delazmožnosti lečečega psihiatra, da je nezmožen za delo. Zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku, ki je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 1. 12. 1991 dalje, prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.
SODNE TAKSE – DENACIONALIZACIJA – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071519
ZST člen 11, 11/3. ZPVAS člen 10. ZDen člen 67, 67/3, 71, 71/1. ZD člen 131.
denacionalizacijski postopek – odškodnina po ZPVAS – obveznost plačila sodne takse – sodna taksa – skrbnik denacionalizacijskega premoženja – skrbnik za poseben primer
Naloga skrbnika za poseben primer je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, predvsem upravljati s premoženjem in zastopati dediče do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej.
Stranke v postopku določitve odškodnine po 10. členu ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ki predstavlja obliko denacionalizacije, ob upoštevanju prvega odstavka 71. člena ZDen, ne plačujejo sodnih taks.
plača – obveznost plačila – javni uslužbenci – plačila za dejansko opravljeno delo – nadomeščanje odsotnega delavca
Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.
razlaga pogodbe - financiranje nalog spodbujanja regionalnega razvoja
Dogovoru, ki ne ustvarja nobenih učinkov, ni mogoče dati pravnega varstva.
82. člen OZ določa pravilo pri razlagi pogodb – njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Takšna uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega (pogodbenega ) prava.
ZDR ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pri izplačilu odpravnine tožniku se upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.
ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 204, 204/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – dokazno breme
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (tožnik naj bi kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 1. odstavka 204. člena KZ-1). Tožniku je očitala, da se je določenega dne popoldne z viličarjem pripeljal po tovarniškem dvorišču do varovalne ograje in čez ograjo odvrgel dve culi in plastenko, v katerih je bil baker, naslednjega dne ponoči pa je bil zaloten s strani varnostnikov in delavcev policije pri pobiranju cul na drugi strani ograje. Tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala, da je ravno tožnik z viličarjem vozil culi in plastenko z bakrom, predvsem pa, da je navedene stvari vrgel čez ograjo tovarne. Tožena stranka tudi v nadaljevanju popoldneva oziroma ponoči, ko je pripravila zasedo skupaj z varnostniki in policisti, ni zalotila tožnika pri pobiranju očitanih stvari zunaj tovarniške ograje, kot je to navedla v izredni odpovedi. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik prisoten na zunanji strani tovarniške ograje in v bližini odtujenih stvari, še ne more utemeljevati kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine, kot se mu to očita v izredni odpovedi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZSPJS člen 42. ZDR člen 131, 131/4, 161. OZ člen 9. ZUJF člen 176. URS člen 155, 155/2. ZDIU12 člen 5, 5a. ZDIU12-A člen 1. ZIPRS1112 člen 30a. ZDIU člen 8. ZKolP člen 3.
kolektivni delovni spor – kršitev kolektivne pogodbe – regres – javni uslužbenci – interventni ukrepi – znižanje regresa – dogovor – sindikati – dolžnost izpolnitve obveznosti - prepoved povratne veljave pravnih aktov - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.
Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.
Sodišče odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na predlog storilca prekrška, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in na njem je, da naložene obveznosti izpolni.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da sta sporazumni, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec („nameščenec“) prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. V spornem času so bila organizirana eksterna in interna izobraževanja. Tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe, za interna izobraževanja pa ni predložila liste prisotnosti, na kateri bi toženka s podpisom potrdila svojo prisotnost na izobraževanju. Ker ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženke na internih izobraževanjih, tožbeni zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja ni utemeljen.
ZPSV člen 3, 3/3. OZ člen 9. ZDoh-2 člen 15, 15/3.
odpravnina – prispevki – bruto - neto
Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je delodajalec, kadar je odpravnina določena z upoštevanjem bruto plače in stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno določili, da tako dobljeni znesek predstavlja čisto izplačilo, dolžan od bruto odpravnine obračunati in plačati prispevke in davke, delavcu pa izplačati zgolj neto zneske.
Prispevke je potrebno izplačati tudi od odpravnine.
prispevki za socialno varnost – stvarna pristojnost
Tožnik vtožuje izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj ZDSS-1 določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
ZPP člen 458, 458/1. Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR) člen 30, 30/3, 32.
pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja - spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – odškodnina za zamudo - zastaranje odškodninskega zahtevka za zamudo po CMR
Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ker je to presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastalo zamudo pri dostavi dela pošiljke iz razloga, ker blago za naklad na dveh lokacijah ni bilo pripravljeno, dejanski zaključki pa v sporu majhne vrednosti ne morejo biti pritožbeno izpodbijani, zato tožena stranka s pritožbo ne more biti uspešna; uspešna ne more biti niti v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da ji je zaradi zamude pri dostavi blaga nastala finančna izguba, saj s temi pritožbenimi navedbami očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.
Toda tožena stranka kot prejemnik pošiljke in naročnik prevoza trdi, da ji je zaradi zamude pri prevozu nastala finančna škoda in drži, da je na tovornem listu (CMR) za pošiljko, ki je bila pripeljana z zamudo (dne 26.1.2011) označila, da tovor prevzema s pridržkom. To bi ji skladno tretjim odstavkom 30. člena CMR dalo upravičenje, da uveljavlja odškodnino za zamudo, ker je pravočasno izrazila tožeči stranki kot prevozniku pridržek. Vendar pa je potrebno upoštevati določbo petega odstavka 23. člena CMR, ki določa, da kolikor upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala ne le trditi, da ji je zaradi zamude nastala škoda, to zatrjevanje pa ne more biti zgolj na abstraktni ravni, temveč bi morala tožena stranka dokazati konkretno prikrajšanje, tega pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, saj je trdila le, da je pripravljena plačati 216,00 EUR, za razliko pa bi morala trditi in dokazati, da je bila zaradi zamude oškodovana in podati pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo,saj odškodninski zahtevek, za katerega po 32. členu CMR velja enoletni zastaralni rok glede na podan pridržek dne 26.1.2011, ob vložitvi tožbe še ni bil zastaran in bi ga tožena stranka lahko uveljavljala do 27.1.2012, česar pa ni storila, po tem datumu pa je skladno s četrtim odstavkom 32. člena CMR izgubila pravico do uveljavitve odškodninskega zahtevka, saj zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka niti ugovora.
ZPIZ-1 člen 82, 82/2, 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalidnost – invalid – dokazno breme – nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – mnenje komisije
V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila negativno mnenje komisije, kar pomeni, da je bilo v posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Dokazno breme je v primeru, ko redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Tožena stranka ni dokazala, da delovna mesta sobarica/čistilka, portir/nosač in pomivalec posode, ne bi ustrezala preostali delovni zmožnosti tožnice oziroma omejitvam iz invalidske odločbe. Ocena tožene stranke, da navedena delovna mesta ne ustrezajo delovni zmožnosti tožnice, temeljijo le na oceni delavcev tožene stranke, ne da bi oceno o ustreznosti navedenih delovnih mest podala pooblaščena komisija oziroma zdravnik medicine dela, zato postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi invalidnosti, ni bil zakonit.