ZPrCP člen 37, 37/56, 107, 107/12. ZP-1 člen 122, 136, 136/1, 136/1-1, 159.
konkretizacija prekrška - subjektivni element - odklonitev strokovnega pregleda - dvom v prištevnost
Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - prekluzivni rok
Ker je pritožbeno izpodbijana procesna odločitev o storilčevi pritožbi oziroma zaključek o prepoznosti njegove pritožbe, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška oziroma na dokazno oceno sodišča prve stopnje, v predmetnem pritožbenem postopku neupoštevne, saj na zaključek o prepoznosti storilčeve pritožbe zoper sodbo ne morejo vplivati.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 205, 205/2.
utemeljen sum - podaljšanje pripora - krivda
Navedbe, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčevega zavedanja o protipravnosti njegovega ravnanja in na vprašanje krivde, kar pa presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem se presoja le, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita (predvsem v smislu izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja), večja od verjetnosti, da ga ni storil. Prav tako se v okviru ugotavljanja utemeljenega suma sodišče ne spušča v presojo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, razen če bi šlo za tako očitno napačno kvalifikacijo, da bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu dejanja.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - ugotovitev vrednosti predmeta postopka
Tožnica z nasprotno tožbo uveljavlja terjatev v višini 9.478,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2023 dalje do plačila (primerjaj 4. točko tožničinega tožbenega predloga). Navedeno dejstvo potrjuje tudi tožničina navedba, da ji toženka (oziroma v postopku IX Pg 1243/2023 tožnica) v presežku nad zneskom 1.216,42 EUR, ki je predmet pobota, dolguje še razliko v višini 9.478,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2023 dalje do plačila.
Glede na navedeno znaša pravilna vrednost spornega predmeta v postopku po nasprotni tožbi 9.478,58 EUR.
ZPrCP člen 3, 3/1, 3/1-10, 107, 107/1, 107/1-7, 105, 105/4, 105/4-3. ZUP člen 80, 80/1.
vožnja pod vplivom alkohola - preverjanje prisotnosti alkohola
Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je dne 15. 12. 2021 tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi z dne 9. 11. 2021, plačal 320,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom prejelo odgovor, da je bila z zatrjevanim plačilom plačana kazen po drugi odločbi, ne pa po odločbi, ki je bila predložena v priznanje in izvršitev. Sodišče prve stopnje je odgovor tujega prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023 poslalo storilcu v izjavo, vendar se le ta do izdaje izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim odgovorom tujega prekrškovnega organa ni izjavil.
Ker iz priloženega dokazila izhaja zgolj račun prejemnika nakazila, ne pa tudi odločba, na katero se plačilo nanaša, storilec pa se, kljub vročitvi odgovora prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023, v zvezi z njim ni izjavil in trditvam prekrškovnega organa, da se v pritožbi zatrjevano plačilo nanaša na drugo odločbo, ni nasprotoval, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje ukrepa - strokovno vprašanje - izvedenec kot sodnikov pomočnik
Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosega ustreznega učinka je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak.
ZD člen 25, 26, 27, 28, 32, 33, 128, 163, 207, 207/4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-8, 340, 366.
nujni delež - oporočno dedovanje - ocena vrednosti zapuščine - nezakonito postopanje sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.
V zvezi z zasegom predmetov velja, da morajo policisti, če pri izvajanju pooblastil policije naletijo na predmete, ki jih je treba zaseči v skladu z ZKP, ravnati v skladu s tem zakonom in ne v skladu z ZNPPol. Le-ta se lahko uporablja glede pooblastil za uspešno opravo policijske naloge v skladu z ZKP. Ni mogoče uporabiti policijskih pooblastil iz ZNPPol, ki nasprotujejo določbam ZKP, ker bi na takšen način oragni pregona zaobšli zakonske garancije kazenskega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00072569
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. SPZ člen 142. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo lojalne razlage prava EU - verjetnost obstoja terjatve - težko nadomestljiva škoda - kršitev pravice do obravnavanja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). V luči navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvsem obveznosti nadzora in načela učinkovitosti), in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. To v konkretnem primeru, ko sta že sama tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, pomeni, da mora sodišče ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevati vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis. V tem primeru tudi ni izključeno materialno procesno vodstvo, kolikor sodišče meni, da so v zvezi s predlagano začasno odredbo navedene trditve in dokazi pomanjkljivi.
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).