ZIZ člen 62, 62/2, 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3, 436, 436/3.
Pritožnica v pritožbi opozarja, da z odločbo Ustavnega sodišča
Republike Slovenije, štev. U-I-10/99, z dne 28.6.2001 ni bila
razveljavljena določba 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS
št. 29/93 do 81/97), ki predvideva sodni postopek, če štipendist ne
pristane na sklenitev izvensodne poravnave. Navedena okoliščina pa
na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Navedena določba, ki je
procesne narave, ni bila predmet presoje ustavnega sodišča, ki se je
omejilo le na obravnavo ustavnosti določbe 35. člena cit. pravilnika,
ki je predstavljala edino materialnopravno podlago za vračilo
štipendije, predvideno s predpisom. Z razveljavitvijo te določbe je
torej odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru
določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v
navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija
iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za
katerega je prejel štipendijo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi
povsem jasno poudarilo, da lahko le zakon vnaprej predpiše obveznost
vračila štipendije. Ker je za utemeljenost tožbenega zahtevka,
kakršen je tudi sporni, potrebna ustrezna materialnopravna podlaga,
štipenditorju uspeha v sodnem postopku ne more zagotoviti določba, ki
zgolj v procesnem pogledu predvideva sprožitev sodnega postopka, ko
štipendist ne sklene izvensodne poravnave.