Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Toženec ni dokazal, da je obvestilo z dne 9. 2. 2024 vročil tožnici. V tem primeru torej ni bil izpolnjen z zakonom določeni pogoj, ki zahteva, da zadržanje pravic nastopi šele po 30-ih dneh po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila.
Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.
Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine.
Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.
Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Protiknjižno priposestvovanje manjšega obmejnega prostora dopušča tako sodna praksa, kot tudi pravna teorija.
Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti oziroma dedne pravice predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD).
Glede na nespornost prejetega darila, je na prejemnici darila dokazno breme, da dokaže, da je darilo prejela zgolj od mame oz. da je vrednost slednjega pokojnemu vrnila ter tako vrednost darila v zapuščinskem postopku ni upoštevna.
Kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku je skladno z določilom petega odstavka 38. člena ZIZ njihova potrebnost za izvršbo. Za konkretne stroške v zvezi z uspešnim rubežem premičnin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebnih za predmetno izvršbo. Stroški v zvezi z izvršilnim dejanjem, ki je bilo nato zaradi ugoditve ugovoru tretje pravnomočno razveljavljeno, ker na skupno premoženje zakoncev v izvršbi ni dopustno poseči, ne ustrezajo zakonskemu kriteriju potrebnosti, saj razveljavljeno opravljeno izvršilno dejanje objektivno v ničemer ne bo prispevalo k poplačilu upnika.
Omejevanju takšnih ekscesnih ravnanj, ko torej tožnika po skoraj šestih letih pravdanja procesno ravnata tako, kot da bi se postopek komaj začel, je namenjen institut prekluzije, urejen v določbah 286 in 286a člena ZPP. Iz citiranega tretjega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da sta obe predpostavki določeni resda alternativno, vendar sta do strank strogi. Subjektiven kriterij krivde namreč ni omejen, zato zadošča že majhna malomarnost (merilo skrbnosti, ki je v materialnem pravu opredeljeno v 6. členu OZ), še strožje pa to merilo velja, če ima stranka v postopku pooblaščenca (skrbnost strokovnjaka). Objektiven kriterij časovne predpostavke pa zahteva primerjavo med predvidenim in hipotetičnim trajanjem postopka. Tožnika ta kriterij utemeljujeta s trditvijo, da takšno dokazovanje ne bi zavleklo reševanja spora in da "hitrost postopka torej nikakor ne more iti na račun pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja". Gre za očitno neutemeljene razlage, saj tožnika predvsem z zahtevo po novem izvedencu geomehanske in "rekonstrukciji" vračata dokazni postopek dobesedno na začetek. Zagotovitev "popolno ugotovljenega dejanskega stanja" je zagotovo cilj vsakega dokaznega postopka, pri tem pa imajo odločilno vlogo prav stranke, saj je njihova najpomembnejša naloga prav trditveno in dokazno breme, ki pa mora biti pravočasno podano, kajti prav časoven vidik trajanja postopkov je ustavna in tudi konvencijska pravica (pravica do sojenja v razumnem roku), ne pa "pravica do popolno ugotovljenega dejanskega stanja".
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnikoma, da sta z njunimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje vzpostavila zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev izvedenca oziroma objektivno strokovno tveganje za takšno napako, da bi bilo potrebno izvesti ta dokaz z drugim izvedencem. Med te razloge tako ne sodi zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje ali nesprejemanje z izvidom in mnenjem izvedenca ugotovljenih dejstev zato, ker gre tožnikoma v škodo.
Tožnika ne v njunih navedbah in tudi ne v priloženih listinah ne povesta, katera določba in v katerem predpisu bi naj določala obvezen monitoring tresljajev (vibracij). Četudi takšna določba obstaja in je bila obveznost opuščena, kršitev takšne upravne zapovedi za področje civilnega odškodninskega prava nujno ne pomeni, da je podana predpostavka protipravnosti in tudi, če bi to lahko pomenilo, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti, za obstoj odškodninske obveznosti ne zadošča, saj bi morala biti dokazana tudi vzročna zveze med opustitvijo in nastankom škodljive posledice. Zato morebitna "opustitev enega izmed ključnih varnostnih ukrepov" ne vzpostavlja odškodninske obveznosti, če niso podane vse tri kumulativno izpolnjene predpostavke, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (protipravnost, pravi sklop vzročne zveze in krivda (subjektivna odgovornost)).
Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta koncesionarja ves čas izpolnjevala delo, določeno po koncesijski pogodbi ter da toženca 1. 1. 2022 po določbah koncesijske pogodbe tudi nista bila dolžna izvajati čiščenja cest ter javnih površin, zato jima tudi ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo tožnikoma. Toženca sta namreč delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo in s skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, prav tako pa nista nehala opravljati svojih storitev, niti teh nista neredno opravljala, zaradi česar tudi na tej podlagi ni podana njuna odgovornost. Ob tehtanju odgovornosti pravdnih strank je potrebno poudariti, da sta mladoletna tožnika tista, ki sta s svojim ravnanjem, ko sta pobrala petardo, ko sta pod stopniščem hiše našla vžigalnik in petardo prižgala, sama prispevala k njima nastali škodi.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda.
Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,
Vendar je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
V zvezi s toženkinim "ugovorom zastaranja" sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da gre pri rokih za izpodbijanje pogodb po 99. členu OZ za materialne prekluzivne in ne zastaralne roke, saj zakon govori o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kar pa na sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevka nima nobenega vpliva. Glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 23. 1. 2002, da je A. A. umrla dne 5. 5. 2006 in da je tožnik za pogodbo izvedel na zapuščinski obravnavi po pokojni mami v letu 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sprememba tožbe z dne 30. 3. 2022, s postavljenim zahtevkom na razveljavitev sporne pogodbe, ob upoštevanju rokov iz 99. člena OZ, vložena prepozno. V tej zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev (in ne seznanitev s samo pogodbo), saj pravica zahtevati razveljavitev v vsakem primeru preneha po preteku 3 let od sklenitve pogodbe (objektivni rok).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.
Pritožnik je izpolnil zahtevo iz prvega odstavka 202. člena ZIZ in zato ni podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Dejstvo je, da je upnica Republika Slovenija v roku iz V. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024, dne 11. 12. 2024 sodišču prve stopnje predložila dokazilo, da je v roku iz IV. točke izreka navedenega sklepa na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper pritožnika, pri čemer iz predloženega potrdila izhaja, da je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja terjatve, z vrednostjo spora 146.059,81 EUR. S tem je upnica Republika Slovenija tudi po presoji višjega sodišča zadostila pogoju, določenemu v napotitvenem sklepu z dne 4. 11. 2024, izdanem na podlagi prvega odstavka 202. člena ZIZ. Ali je vložena tožba dejansko materialnopravno ustrezna oziroma sklepčna, pa ne more biti več stvar predmetnega izvršilnega postopka. Presoja navedenega je izključno v domeni pravdnega sodišča, medtem ko je za izvršilni postopek bistveno (že), da je upnica Republika Slovenija opravila procesno dejanje, naloženo ji z napotitvenim sklepom. Ne more in ne sme pa izvršilno sodišče vsebinsko ugotavljati, ali je dokazano pravočasno vložena tožba res izpodbojna, oziroma ali je materialnopravno utemeljena. Izvršilni postopek, v katerem se upnikova terjatev le izvršuje, temu ne more biti namenjen. Da je odločilno že, da je upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, vložil tožbo v roku iz napotitvenega sklepa, potrjuje tudi dejstvo, da na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, upnik, ki je bil napoten na pravdo, niti ni vezan.
Izvršilno sodišče vsebinske pravilnosti vložene tožbe ne presoja. To je v pristojnosti pravdnega sodišča in dokler ne bo znan izid pravdnega postopka, je treba poplačilo iz ostanka pridobljene kupnine v izvršilnem postopku zadržati.
Upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča ni vezan. Zadošča, da je upnik sodišče obvestil o vložitvi tožbe.