TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Omejevanju takšnih ekscesnih ravnanj, ko torej tožnika po skoraj šestih letih pravdanja procesno ravnata tako, kot da bi se postopek komaj začel, je namenjen institut prekluzije, urejen v določbah 286 in 286a člena ZPP. Iz citiranega tretjega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da sta obe predpostavki določeni resda alternativno, vendar sta do strank strogi. Subjektiven kriterij krivde namreč ni omejen, zato zadošča že majhna malomarnost (merilo skrbnosti, ki je v materialnem pravu opredeljeno v 6. členu OZ), še strožje pa to merilo velja, če ima stranka v postopku pooblaščenca (skrbnost strokovnjaka). Objektiven kriterij časovne predpostavke pa zahteva primerjavo med predvidenim in hipotetičnim trajanjem postopka. Tožnika ta kriterij utemeljujeta s trditvijo, da takšno dokazovanje ne bi zavleklo reševanja spora in da "hitrost postopka torej nikakor ne more iti na račun pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja". Gre za očitno neutemeljene razlage, saj tožnika predvsem z zahtevo po novem izvedencu geomehanske in "rekonstrukciji" vračata dokazni postopek dobesedno na začetek. Zagotovitev "popolno ugotovljenega dejanskega stanja" je zagotovo cilj vsakega dokaznega postopka, pri tem pa imajo odločilno vlogo prav stranke, saj je njihova najpomembnejša naloga prav trditveno in dokazno breme, ki pa mora biti pravočasno podano, kajti prav časoven vidik trajanja postopkov je ustavna in tudi konvencijska pravica (pravica do sojenja v razumnem roku), ne pa "pravica do popolno ugotovljenega dejanskega stanja".

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnikoma, da sta z njunimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje vzpostavila zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev izvedenca oziroma objektivno strokovno tveganje za takšno napako, da bi bilo potrebno izvesti ta dokaz z drugim izvedencem. Med te razloge tako ne sodi zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje ali nesprejemanje z izvidom in mnenjem izvedenca ugotovljenih dejstev zato, ker gre tožnikoma v škodo.

Tožnika ne v njunih navedbah in tudi ne v priloženih listinah ne povesta, katera določba in v katerem predpisu bi naj določala obvezen monitoring tresljajev (vibracij). Četudi takšna določba obstaja in je bila obveznost opuščena, kršitev takšne upravne zapovedi za področje civilnega odškodninskega prava nujno ne pomeni, da je podana predpostavka protipravnosti in tudi, če bi to lahko pomenilo, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti, za obstoj odškodninske obveznosti ne zadošča, saj bi morala biti dokazana tudi vzročna zveze med opustitvijo in nastankom škodljive posledice. Zato morebitna "opustitev enega izmed ključnih varnostnih ukrepov" ne vzpostavlja odškodninske obveznosti, če niso podane vse tri kumulativno izpolnjene predpostavke, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (protipravnost, pravi sklop vzročne zveze in krivda (subjektivna odgovornost)).