ZUP člen 260, 260-1. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 57, 191, 191/1, 191/4. ZPP člen 339, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - javni razpis - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izčrpanje pravnih sredstev - učinkovito pravno sredstvo - prekinitev vzročne zveze - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - opredelitev do navedb strank
Z uveljavljanjem pravnih sredstev ima stranka možnost odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja; opustitev tega ravnanja povzroči prekinitev vzročne zveze med protipravnim ravnanjem državnih organov in domnevno nastalo škodo. Sledeč navedenemu je treba ob tovrstnih ugovorih presoditi, ali je imela stranka dejansko možnost odpraviti protipravno ravnanje oziroma posledice tega ravnanja.
ZDR-1 člen 3, 13/1, 81, 81/1, 81/2.. OZ člen 15, 18, 18/2.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - podpis stranke
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, pravilno zaključilo, da ni bil veljavno sklenjen.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.. URS člen 23, 23/1.. ZS člen 104, 104-2, 116.. ZKP člen 35, 35/2.
prenos krajevne pristojnosti - dvom glede nepristranskosti sodišča - videz nepristranskosti sodišča - razlogi za prenos pristojnosti
Zaupanja v integriteto sodnice sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je obdolženi B. J. zakonec vpisničarke Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Vendar mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti hkrati paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je obdolženčeva žena vpisničarka na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici in da dela na vseh zadevah, ki jih sodišče prejme v obravnavanje, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
plačilo po dejansko opravljenem delu - razlika v plači
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala (zgolj) delo delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljenega, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da na strani predlagatelja od določitve preživnine ni prišlo do takšnih sprememb, ki bi utemeljevale znižanje preživnine.
Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev.
Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).
podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - alibi obdolženca - ponovitvena nevarnost - sorazmernost - ogrožanje varnosti ljudi - kazniva dejanja zoper premoženje
Ne gre se strinjati s pritožnikoma, da varnost ljudi z obdolžencema očitanimi kaznivimi dejanji ni bila ogrožena. Tudi Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja premoženjskih deliktov, še posebej, če vsebujejo elemente sile.
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik od podrejenih delavcev zahteval, da se udeležijo ekskurzije, ki jo je ekskluzivno omogočil eden večjih dobaviteljev tožene stranke (družba I. d. o. o.), da uprava o ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, ni bila obveščena in da so morali podrejeni delavci za udeležbo na tej ekskurziji koristiti letni dopust, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika kot vodilnega delavca netransparentno, v nasprotju z notranjimi akti tožene stranke in določbami ZJN-3.
STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00046186
SPZ člen 24, 25, 33, 33/1, 33/3. ZKZ člen 4.
motenje posesti - posestno varstvo - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - upravna odločba - načelo prirejenosti postopkov - upravni postopek - protipravnost - zloraba pravice - pravica do posesti - način izvrševanja posesti - raba nepremičnine - varstvo javnopravnih interesov - pogoji za začasno odredbo
Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata. Zlorabo pravice ni mogoče enačiti s čisto pravno kršitvijo, čeprav drži, da je zloraba sama po sebi prepovedana. Na drugi strani je treba upoštevati, da se zloraba vendarle oslanja na pravno dovoljeno izvrševanje pravice, zato je treba ravnanja upravičenca celovito ovrednotiti in enako tudi upravičenja tretjega, ki se sklicuje na nedovoljen poseg v njegova upravičenja zaradi zlorabe pravice.
Sodišče je vezano le na izrek upravne odločbe, ne pa na razloge iz obrazložitve ali na predhodna vprašanja, na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev, ker le izrek odločbe določa in ureja obstoj ali neobstoj pravice in pravnega razmerja. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa o glavni stvari.
Domet upravne odločbe ni omejen zgolj na ureditev javnopravnega razmerja med državo in toženko, marveč vpliva tudi na način izvrševanja posesti na spornem delu nepremičnine, ki se ne sme uporabljati kot parkirišče.
Toženka bi morala pri izpolnitvi dolžnostnega ravnanja izbrati tistega, ki bi v najmanjši meri posegal v posestne pravice pritožnikov in ki bi hkrati zadostil obveznosti, kot ji je naložena z upravno odločbo.
odškodnina za telesne bolečine - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - obstoj škodnega dogodka
V konkretnem primeru tožeča stranka nepravilno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da tožeča stranka ni utrpela poškodb, ki bi naj izhajale iz zdravniške dokumentacije, ampak se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zapisanega v listinah na katere se sklicuje v pritožbi. S tem pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).
ZPP člen 13, 181, 181/2, 339, 339/2, 339/2-14, 394.
odpoklic člana uprave - ničnost sklepa nadzornega sveta - ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik utemeljeno opozarja na neskladnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka z delom argumentacije sodišča prve stopnje, da niti ni podan pravni interes tožnika. Če je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti, kar je tudi po presoji višjega sodišča pravilno, potem bi moralo tožnikovo tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da je tožba na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa (ni razloga, da to ne bi veljalo tudi za sklepe nadzornega sveta) podvržena presoji obstoja pravnega interesa po določbi 181. člena ZPP, to pa nadalje pomeni, da v kolikor pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, mora sodišče tako tožbo zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila kršitev, kakršna se ji očita v pisnem opozorilu, da je prinašala tobak neznanega izvora uporabnikom v stanovanjsko skupino, ti pa so ji v zameno izročili gotovino, kar je glede na dejavnost tožene stranke in ranljivost njenih uporabnikov kot oseb z motnjami v duševnem zdravju kršitev tožničinih delovnih obveznosti, tudi če namen okoriščanja pri tožnici ni bil zaznan in ji torej tudi ni bil očitan.
ZPP člen 236a, 236a/6, 258. ZFPPIPP člen 386, 400, 400/8, 401, 401/1, 406, 406/2.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - preizkusna doba - skrajšanje preizkusne dobe - materialno procesno vodstvo - zaslišanje strank - zaslišanje le ene stranke - ustavna pravica do enakega varstva pravic - načelo neposrednosti - načelo ustnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Za kršitev pravice do enakega varstva pravic gre, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani toženke - delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik takšni presoji neutemeljeno oporeka in se sklicuje na 8. člen ZPP, ki ureja prosto presojo dokazov. Dokazni standard gotovosti velja za vsebinsko odločanje v pravdnem postopku, ne pa za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot jasno izhaja iz zgoraj povzetih določb ZIZ.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
izplačilo nagrade - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od julija 2012 do julija 2022. Po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (28. 5. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče je zmotno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS z izplačilom pri plači za avgust 2021. Po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, ki bi jim pripadla po novi uredbi, in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala. Nova uredba je namreč stopila v veljavo 1. 1. 2020.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožba - zadržanje izvršitve
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki in reparacijo za čas od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in reparacijo od 24. 6. 2019 dalje). Tožnik je zoper drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2019, ki je začela učinkovati z vročitvijo 24. 6. 2019, uveljavljal sodno varstvo.
Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je tožnik vložil pritožbo zoper drugo izredno odpoved, je bila izvršitev zadržana že na podlagi zakona. Drugostopenjski organ toženke je tožnikovo pritožbo zoper sklep o drugi izredni odpovedi zavrnil 12. 6. 2019, pravni učinki za tožnika pa so lahko nastali šele z dnem 24. 6. 2019, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.
Toženkina pritožba se nanaša le na čas do 23. 6. 2019. Zaradi navedenega zadržanega učinkovanja druge izredne odpovedi v času do 23. 6. 2019 niso mogli biti izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1). Zato za ta čas niti ni bilo pomembno vsebinsko presojanje okoliščin za sodno razvezo, pri katerih toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi ter se s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja še kršitev kontradiktornosti zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov. Vprašanje sodne razveze bo relevantno kvečjemu v sporu v zvezi z drugo izredno odpovedjo, ni pa podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v tem sporu.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - neenaka obravnava - veljavnost kazenskega zakona - odmera kazni - omilitev kazni - denarna kazen - izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov
Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.
V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku.
Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni.
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da bi se upoštevaje dolžno skrbnost od tožnika kot od vsakega drugega delavca pričakovalo, da pregleda, kar podpisuje. Če to ni bilo mogoče med delom, pa kasneje. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje in dokazuje slabo znanje slovenskega jezika. Delavcu, ki ne razume dobro slovenskega jezika, skrbnost še toliko bolj nalaga, da (s pomočjo druge osebe, ki razume slovenski jezik) pregleda listno pred podpisom. Glede na navedeno, četudi bi šteli, da je tožnik dejansko bil v zmoti (kar je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži; da je tožnik vedel, da podpisuje odpoved, saj so se o tem pogovarjali, tožnik pa dovolj razume slovenski jezik), njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva. To pomeni, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (razveljavitev) prenehanja delovnega razmerja (odpovedi) pravilno zavrnilo.