Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.
Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZJU člen 158.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.
Po tretjem odstavku 259. člena Pravil obveznega zdravcstvenega zavarovanja (Pravil) lahko zavod izjemoma odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica. V primeru odločanja po tretjem odstavku 259. člena Pravil gre za odločanje po prostem preudarku, drugačno stališče je pravno zmotno.
Določba tretjega odstavka 259. člena Pravil nima podrobnih meril za odločitev o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček in ali gre za takšno izjemno situacijo, ampak govori o izjemni odobritvi, kar pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali gre pri tožniku za takšno izjemno zobozdravstveno stanje, za katero mu ni mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili oziroma kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ali je pri tožniku podano takšno stanje, ki opravičuje drugačno zoboprotetično oskrbo, kot je določena v ZZVZZ in Pravilih, t.j. le z vstavitvijo implantatov in z nadaljnjo zoboprotetično nadgradnjo. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej in torej ugotavljati zobozdravstveno stanje zavarovane osebe.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potrebni pravdni stroški - predpravdni stroški
Tožnik ni upravičen do plačila stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za potrebne stroške postopka, saj predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka.
ZJU člen 39, 39/1, 57, 57/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.
razporeditev na drugo delovno mesto
Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - pravočasnost predloga - rok za vložitev predloga - materialnopravni rok - sodne počitnice - tek rokov v času sodnih počitnic - prekinitev teka procesnega roka
Ob dejstvu, da storilec zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni vložil pritožbe, je moral vedeti, da je ta sklep po poteku pritožbenega roka postal pravnomočen.
Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve ni procesni rok, temveč je materialnopravni rok, ki je nepodaljšljiv in za katerega ne velja določba 83. člena ZS o prekinitvi teka procesnih rokov v času sodnih počitnic.
ZDR-1 člen 4, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bolniški stalež - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - vrnitev službenih računalnikov
Tožena stranka je uspela dokazati le eno izmed tožniku očitanih kršitev in sicer kršitev glede zavračanja izročitve službenega računalnika, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
plača - dodatek za posebne pogoje dela - prekluzija dokazov
Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranke (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujejo skrbno in pošteno. Skrbnost pri izbiranju procesnega gradiva strankam nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Tožnik navedenega ni dokazal, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bil tožnik glede predložitve listin prekludiran.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019700
OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti - pravična denarna odškodnina
Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 75, 80.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V spornem obdobju je bil družbenik in tudi poslovodna oseba. Vpisan je bil v poslovni register in sicer vse do določenega datuma. V tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, temveč je imel status upokojenca. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.
sale and lease back - prepoved komisornega dogovora - oderuška pogodba - ničnost pogodbe - delna ničnost
Toženi stranki torej po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi v končni fazi imelo učinek prepovedanega komisoričnega dogovora. Že iz teh razlogov zato pogodbe o spornem pravnem poslu, v vsebini, v kateri so se dejansko izvajale, niso nične in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Glede na to, da se je pogodba uresničevala 6 let, tudi sicer ničnost celotne pogodbe ni najprimernejša sankcija. Kvečjemu bi lahko govorili o delni ničnosti, to je ničnosti določbe Splošnih pogojev o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018765
ZKP člen 94, 94/2, 194.
krivdni stroški - odločba o glavni stvari - poseben sklep o stroških - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - prisilna privedba - stroški prisilne privedbe
Na splošno gre sicer pritrditi pritožbi, da mora sodišče o krivdnih stroških obdolženca odločiti že v odločbi o glavni stvari in ne z morebitnim posebnim sklepom, kakor to velja za druge udeležence postopka. Vendar pa pritožnik spregleda, da odločitev v izpodbijanem sklepu spada v odločbo o glavni stvari oziroma je njen sestavni del.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.