V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Sklep o neizločitvi uradne osebeni ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ko je v predmetni zadevi štelo, da organ ni kršil te pravice s tem, ko stranke pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvami v postopku in ji dal možnosti, da se o njih izjavi?
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ne gre namreč za položaj, ko že s samo odpravo upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.
O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.
Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč zgolj pavšalno navaja, (1) da njegove izjave niso nekonsistentne, (2) da je vseskozi izpovedoval enako in (3) da je le posamezne postopke kot prava neuka oseba pomešal. S takšnimi pavšalnimi navedbami, iz katerih niti ne izhaja, kateremu delu dokazne ocene Upravnega sodišča konkretno nasprotuje oziroma katera dejstva naj bi bila po njegovem mnenju ugotovljena napačno, pa pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.
Napačna uporaba materialnega prava sama po sebi ne predstavlja nobenega od samostojnih obnovitvenih razlogov iz prvega odstavka 96. člena ZUS-1.
Pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU.
V nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (na primer vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe Sodišča EU.
Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). Povedano velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Predlog za zavarovanje, ki ga vloži davčni organ na sodišče na podlagi 243. člena ZIZ, sodi med uradna dejanja davčnega organa iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 in pretrga tek zastaranja pravice do izterjave zavarovane terjatve že z dnem oprave tega dejanja, pod pogojem, da je dolžnik o tem dejanju že obveščen. Za učinkovanje pretrganja zastaranja pa ni odločilno, kdaj točno je bil dolžnik o dejanju obveščen - zadostuje, da se je to zgodilo pred potekom relativnega zastaralnega roka.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?"
2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"
Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.