Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - operativni poseg - službena pot
Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je strokovno jasno navedel, zakaj tožnikovo zdravljenje oziroma opravljene zdravstvene storitve v tujini, niso bile urgentne v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ. Jasno je navedel, v katerih primerih in stanjih se šteje operativno zdravljenje spinalnega kanala za urgentno, strokovno prepričljivo pa je tudi obrazložil ne samo, da v tožnikovem primeru ni šlo za takšno stanje, ampak je navedel tudi razloge zakaj je šlo v tožnikovem primeru za načrtovan in neurgenten poseg. Po drugi strani pa tudi tožnik svojega zatrjevanja o nujnosti operativnega posega na službeni poti ni z ničemer dokazal. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na napotnice, saj je sodni izvedenec iz stopnje nujnosti izdanih napotnic povzel, da pri tožniku ni šlo za takšno zdravstveno stanje, ki bi zaradi preprečitve poslabšanja ali celo ohranitve življenja oziroma oživljanja zahtevalo nujne oziroma neodložljive zdravstvene storitve. Pomeni, da med nujnostjo navedeno v napotnici in nujnim zdravljenjem določenim v drugem odstavku 25. člena ZZVZZ obstaja velika in za odločitev pomembna razlika.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
ZDSS-1 člen 63.. ZZVZZ člen 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 135a/2, 154, 155, 156, 156a.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija
Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ZZVZZ ne ureja postopka za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini, POZZ pa je podnormiran. Postopek za odobritev zdravljenja v tujini in postopek za povračilo stroškov (že opravljenega) zdravljenja v tujini sta ločena oziroma ne nujno povezana postopka. Zavarovana oseba pa lahko sproži oba postopka. Ni določeno, da bi zavarovanec moral zahtevati predhodno odobritev zdravljenja v tujini, niti da v primeru vložene zahteve za predhodno odobritev zdravljenja ne bi smel naknadno vložiti še zahteve za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali/in po že opravljenem zdravljenju zahteva povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Nejasna določila splošnih aktov toženca ne smejo iti v škodo zavarovancu.
Če je zdravljenje v tujini z dokončno ali celo pravnomočno odločbo predhodno odobreno in zdravljenje v tujini dejansko opravljeno, je toženec po stališču pritožbenega sodišča dolžan zavarovancu stroške tudi povrniti. Predmet postopka za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini je v tem primeru lahko le še odmera stroškov, nikakor pa ne več vprašanje, ali je zavarovanec do povračila stroškov v tujini upravičen ali ne. Predhodna odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino je temelj oziroma podlaga za odmero nastalih stroškov. Če je zdravljenje v tujini na podlagi predhodne napotitve dejansko opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški zdravljenja niso nastali, četudi jih ni plačal zavarovanec, temveč kdo tretji. Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično povračilo stroškov tega zdravljenja je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je kot izvajalec tovrstnega obveznega zavarovanja dolžan te pravice zagotavljati. Drugačno stališče toženca je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani samega zavarovanca, ni zakonski pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP.
Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje. Pri institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi gre za posebno pojavnost, modaliteto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je treba upoštevati vse relevantne določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbe, ki urejajo ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za kombinacijo obeh institutov. Za to, da je mogoče govoriti o tem institutu, morata biti odpoved pogodbe o zaposlitvi in pisna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani sočasno (isti historični dogodek), ni pa nujno, da gre za enovit dokument, ki vsebuje tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ponudbo nove. Ni pa mogoče govoriti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če sta sicer oba dokumenta delavcu vročena sočasno oziroma sukcesivno (npr. v istem dnevu), med njima pa ni podana ustrezna pravna povezava.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
S pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
pogodbena odškodninska odgovornost - duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti - plačilo odvetniških storitev - razžalitev dobrega imena in časti - vložitev tožbe - povrnitev vlaganj
Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028046
ZIKS-1 člen 2, 12/2. KZ-1 člen 86.
zavrženje predloga - vikend zapor - nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna
Predmet izvršitve kazni zapora je po prvem odstavku 2. člena ZIKS pravnomočna sodba, v kateri je kazen izrečena, njeno izvrševanje pa je bilo nato pod določenimi pogoji nadomeščeno s katerim izmed načinov iz 86. člena KZ-1. Ker pri ugotavljanju o izpolnjenosti teh pogojev, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne morejo biti prezrte, je jasno, da je lahko predmet nadomestitve samo kazen, izrečena v posamezni sodbi in ne kazen kot je bila združena po dveh ali več sodbah.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 108/7, 224, 224/1, 224/4.
spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o vročitvi - vsebina poštne pošiljke - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - skrbnost prejemnika pošiljke - standard povprečno skrbnega človeka
Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da o morebitnih napakah nemudoma obvesti sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi povsem izgubilo svoj pomen.
odpoved s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - bolniški stalež - odpotovanje iz kraja bivanja
Iz drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZUP člen 260, 260/1, 261, 261/2.
lastnost zavarovanca - družbeništvo - obnova postopka - nov dokaz
Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pojasnjuje, da se pri svoji odločitvi ne spušča v dokazno oceno, vendar je v resnici storilo ravno to, saj je primerjalo izpovedbe prič in obdolžencev, jih mestoma vrednotilo in analiziralo ter povezovalo z navedbami oškodovanca, ki da si med seboj tudi nasprotujejo. Takšen poseg pa presega oceno o utemeljenosti suma.