ZOZP člen 15, 17, 34, 36. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3. OZ člen 149, 153.
pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.
Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.
ureditev razmerij med etažnimi lastniki - odločanje etažnih lastnikov - potrebna večina za sprejem sklepa - upravljanje skupnih delov stavbe
Kot izhaja iz jasnega zapisa vsebine določbe prvega odstavka 34. člena SZ-1, pa tudi iz naslovov in vsebine 35. in 36. člena SZ-1, etažni lastniki o poslih upravljanja odločajo na dva načina, s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov ali na zboru lastnikov. Veljaven sprejem odločitve s podpisovanjem listine tako ni pogojevan z njenim sprejemom na zboru lastnikov. Če na sami listini (izjavi) ni zapisane večine, potrebne za ″veljaven″ sprejem takšnega sklepa, zaradi manjkajočega takšnega zapisa listina ni izgubila svojstva listine iz prvega odstavka 34. člena SZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. členom SZ-1.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.
zaznamba sklepa o izvršbi na poslovni delež družbenika v sodnem registru - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku
Z odločanjem je dalo sodišče prve stopnje udeležencu več pravic, kot naj bi jih sam iskal. Pritožbene navedbe pomenijo, da udeleženec ne vztraja več pri osrednji trditvi, da subjekt vpisa nima istega lastnika kot dolžnik.
Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo - opravičljiva zamuda - vročilnica - nepravilna vročitev
Navedbe v pritožbi vsebinsko pomenijo zatrjevanje napačnega vročanja, in ne razlogov, ki bi se nekrivdno pripetili tožnikom. Z navedenimi razlogi pa pritožnica ne more uspeti, saj napačna vročitev vabila na glavno obravnavo oziroma poziva na odgovor na vlogo nasprotne stranke ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko kvečjemu predstavlja kršitev pravil postopka, ki se uveljavlja v pritožbi zoper sodbo (tožeča stranka je vložila tudi pravočasno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo). Pogoj za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč le opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, napake sodišča pri vročanju pa so pri tem izključene.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagatelja nista zmogla že zadostnega trditvenega bremena v smeri obstoja dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Termin verjetno izkazati pomeni, da mora upnik obstoj omenjenih predpostavk najprej konkretizirano zatrjevati in nato še s stopnjo verjetnosti izkazati. Golo ponavljanje zakonskega besedila in pravnih pojmov, ki so vsebovani v njem, ne zadošča, ampak je treba zatrjevati konkretne okoliščine primera, ki jih je mogoče subsumirati pod omenjeni zakonski dejanski stan.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00042824
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270.. ZPIZ-2 člen 413.
začasna odredba - dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve
Pritožba (kot že predhodno v ugovoru ne) niti ne izpodbija ugotovitev sodišča glede verjetnosti terjatve. Zato pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti le na kratko izraža strinjanje s pravilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je bistveno, da je bil tožnik, zaposlen na delovnem mestu "dimnikar", v času od 15. 3. 2004 do 4. 7. 2004 ter nato od 1. 9. 2004 do 29. 2. 2012 že vključen v poklicno zavarovanje in je prva toženka zanj za to obdobje že plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, nakar je s tem prenehala. Zato je ključna podlaga za odločitev v tem sporu prehodna določba 413. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se je glede tega pravilno sklicevalo na stališča iz zadeve VIII Ips 2/2019.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3.. OZ člen 18, 319, 319/1.
plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodna oseba - odpust dolga - prerekana terjatev
Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
nasilje v družini - ukrepi po zpnd - predlog za podaljšanje - šestmesečni prekluzivni rok - namen instituta - trajanje ukrepa - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - povzročitelj nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - nasilna ravnanja - okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost
Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.
SPZ člen 16. ZSKZ člen 14, 14/2. ZTLR člen 21, 22, 24, 25, 26,. ZZad člen 74, 74/1, 74/2.
kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - ugotovitev lastninske pravice - vlaganje v podržavljeno zemljišče - denacionalizacija kmetijskih zemljišč in gozdov - zadružno premoženje
Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije.
Pritožnik ima prav, da situacije, kot je njegova, ZFPPIPP direktno ne ureja. V takih primerih pa je treba odločiti po analogiji. Vendar te analogije za obravnavano zadevo ni mogoče najti v pravilih o zastaranju terjatev, za kar se zavzema pritožnik. Podobne primere, kot je obravnavani, urejajo pravila ZFPPIPP o roku, v katerem je treba prijaviti terjatev.
Namen roka za prijavo terjatev, ki se poplačajo iz razdelitvene mase, je torej nek razumen rok, v katerem naj bo jasno, kateri upniki in s katerimi terjatvami bodo sodelovali v razdelitvi stečajne mase. Temu so namenjena tudi pravila, po katerih je dopustno terjatve prijaviti tudi po izteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar pa je to treba storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041157
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43, 43/1-2, 43/1-3, 44. ZGJS člen 76. ZPP člen 254, 254/3. URS člen 33. ZNP člen 37.
stanovanjska soseska - večstanovanjska stavba - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - zaznamba vrstnega reda - zemljiška knjiga - etažna lastnina - elaborat - dostop do nepremičnine - pretekla raba zemljišča - splošna raba poti - javna pot - grajeno javno dobro - zelenica - parkirišče - igrišče - sodni izvedenec - gospodarska javna služba - lokacijska dokumentacija - sosedsko pravo
Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozno pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena.
plačilo sodne takse - poziv za dopolnitev vloge - vročitev poziva za dopolnitev vloge - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - vročilnica kot javna listina
Iz sodnega spisa je razvidno, kdaj je bil poziv sodišča prve stopnje z dne 3. 8. 2020 toženi stranki vročen. To dokazuje podpisana vročilnica tožene stranke (njenih pooblaščencev) z dne 18. 8. 2020. Vročilnica je listina o vročitvi in je javna listina. Kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Navedeno pomeni, da je bil sporni poziv toženi stranki resnično vročen, nanj pa v roku 8 dni ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041484
KZ-1 člen 20, 20/2, 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - pritožba državnega tožilca - preslepitveni namen - konkretizacija - lažno prikazovanje dejanskih okoliščin - plačilo dolga
Poleg navedenega je poudariti, da mora biti lažno prikazovanje dejstev izvršeno s ciljem spraviti v zmoto osebo, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem, med takšnim lažnivim prikazovanjem dejstev (spravljanjem v zmoto) in zmoto (razpolaganjem s premoženjem) pa mora obstajati vzročna zveza, ki ni podana, kadar zmota ne vpliva na motivacijo tistega, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem. V obravnavani zadevi naknadno (torej po že izvedenem poslu) lažno zatrjevanje plačila preostanka dolgovanega zneska zato samo po sebi ne predstavlja preslepitve, katere ustrezne konkretizacije ne more nadomestiti niti navedba v opisu očitka, ki spada v čas po izvajanju posla, in sicer, da je del pridobljenih sredstev s strani dolžnika zadržal obdolženi B. S. osebno. Le dejanske okoliščine (ki so v konkretnem opisu izostale), navedene v opisu kaznivega dejanja so namreč tiste, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost ostala neporavnana, kot se za to (očitno) zmotno zavzema pritožnik. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na sodne odločbe, ki datirajo v čas pred sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 12. 9. 2017, ki predstavlja odstop od dotedanje sodne prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo.