TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.

V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.

Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.

Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.