Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Stališče sodne prakse je, da določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) omogočajo pritožbo le zoper sklep, v katerem je sodišče vsebinsko odločalo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.
Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1, še zlasti ne v prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače.
ZUS-1 določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je tako predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep s katerim je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.
Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.
Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.
Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil že več kot dva mesca, je v obravnavani zadevi izkazana.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.
V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete tožene stranke in se ni vrnil že več kot en mesec, je v obravnavani zadevi izkazana. Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.