Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024, zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Ker je namreč v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU.
Ker sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovnem odločanju.
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.
Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot.
Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.
Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.