Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa obtožnega predloga neupravičeno s poizvedbami pri policijski postaji pridobilo dokumentacijo, ki jo je ob podaji izjave policiji predložil osumljenec.
Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja napačno presojalo na podlagi vsebinske ocene in dokaznega vrednotenja oškodovančeve kazenske ovadbe.
Izpostavitev nevarnosti za življenje ali zdravje pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve ter je njena posebnost v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine ter je stopnja ogrozitve pogojena s celoto dejanskih okoliščin v posamičnem primeru.
Vlaganje pravnih sredstev ne more predstavljati obteževalne okoliščine. Takšnega na 25. členu Ustave Republike Slovenije temelječa ravnanja zagovornikov ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi lahko vplivala na odmero kazni, saj bi se v nasprotnem omejilo pravico obtožencev do pravnega sredstva.
Ravno tako je sodišče prve stopnje očitno kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom zaradi pridobitve premoženjske koristi na nezakonit način. Ker gre pri tem le za znake kaznivega dejanja, jih ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine.