Pri spregledu pravne osebnosti in (6. člen ZGD) in pri pristopu pri prevzemu kakšne premoženjske celote (452. člen ZOR) gre le za subjektivno razširitev odgovornosti, ne pa za univerzalno civilnopravno (in s tem tudi procesno pravno) sukcesijo.
Tožeča stranka je predložila prijavo TV sprejemnika, ki jo je podpisal toženec, ta pa za svoje trditve, da ni bil uporabnik TV sprejemnika ni predložil nobenih dokazov.
Sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
Pritožnik zatrjuje, da ni dolžnik pač pa tretji, ki ima na predmetu izvršbe - zarubljenem osebnem avtomobilu - pravico, ki preprečuje izvršbo, zaradi česar vlaga ugovor tretjega zoper rubež (pravilno zoper sklep o izvršbi). Nobenega dvoma ni, da je (najmanj) s stopnjo verjetnosti izkazal lastništvo osebnega avtomobila, predmeta izvršbe, saj glede tega prilaga dokaz in sicer račun za to osebno vozilo, ki se glasi na njegovo ime.
Po določbi 5. odst. 132. člena ZOR mroa stranka, ki vrača na podlagi razdrte pogodbe prejeti denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo - in torej ne od dneva razdrtja pogodbe, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.
Ker sodišče prve stopnje zaradi nejasno formuliranega premoženjskopravnega zahtevka le tega ni prisodilo oškodovancu, bi moralo ob ugotovitvi, da je natančno ugotovilo znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi ob storitvi kaznivega dejanja poneverbe po čl. 245/I KZ in dejstva, da je oškodovanec obtožencu zaradi poplačila dela terjatve odtegnil zadnji osebni dohodek v znani višini, v preostalem delu obtožencu odvzeti premoženjsko korist. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu odvzelo znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi.
ZOR člen 379, 379/1, 379, 379/1. ZIZ člen 53, 53/2, 57, 58, 58/1, 53, 53/2, 57, 58, 58/1.
obrazložitev ugovora - vročanje - zastaranje
Terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v 10 letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odst. 379. čl. ZOR). Trditev, da je trjatev upnika zastarala torej ni utemeljena, za trditev, da naj bio prišlo pri upniku do pomote pa dolžnik ne navaja nobenih dejstev in tudi ne predlaga dokazov. Dolžnikov ugovor je glede na navedeno delno neobrazložen, delno (glede ugovora zastaranja) pa (materialnopravno) neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ in 3. odst. 58. čl. ZIZ) ne glede na to, da ga izvršilno sodišče ni vročilo upniku v odgovor (57. čl. ZIZ), saj morebiten upnikov odgovor na odločitev sodišča ne bi imel vpliva. Domneva iz 1. odst. 58. čl. ZIZ (upoštevanje resničnosti navedb dolžnika) se namreč lahko nanaša le na dejanske trditve v ugovoru, ne pa tudi tiste, ki se tičejo pravilne uporabe materialnega prava (v konkretnem primeru določb ZOR o zastaranju terjatev).
začasni zastopnik - naslov dolžnika - pravočasnost - ustavitev izvršbe
Če je upnik v sodnem roku predlagal postavitev začasnega zastopnika, ker dolžniku ni bilo moč vročiti sklepa o izvršbi, je treba najprej odločiti o tem predlogu in ni pogojev za ustavitev izvršbe.
V pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) se višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev o višini zavarovalne vsote pravilno oprlo na podatke, ki izhajajo iz zavarovalne police z dne 9.11.1995, z navedenim začetkom zavarovanja 1.3.1994. Tak zaključek je lahko naredilo ob pravilni ugotovitvi, da prva tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi bila zavarovalna vsota zvišana po škodnem dogodku (27.9.1994), samo dejstvo, da je zavarovalna polica datirana po škodnem dogodku, pa še ne pomeni, da gre za polico s spremenjeno, višjo zavarovalno vsoto.
Glede na vsebino določbe 367. člena ZKP državnemu tožilcu ne gre pravica do pritožbe zoper odločbo o napotitvi oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo.
Če je v družabniški pogodbi jasno določeno, da se nekaj vrača, če pride do prekinitve pogodbe pred potekom dogovorjenega roka, ni pomembno, ali je prišlo do prekinitve zaradi enostranskega ali sporazumnega razdrtja.
Če ima delavec izvršilni naslov (sodbo), po kateri bi ga bil delodajalec dolžan vrniti na delo, pa slednjega ne stori, lahko upnik - delavec vloži predlog po 233. členu ZIZ ne glede na to, ali ima izvršilni naslov, po katerem bi lahko izterjal zneske mesečnih plač, ali ne.
ZPP (1977) člen 2, 2/1, 421, 423, 2, 2/1, 421, 423. ZD člen 27, 141, 224, 27, 141, 224.
pravda ob pogojih za obnovo postopka - dediščinska tožba - rok - tožbeni zahtevek - uveljavljanje nujnega dednega deleža
ZD se v 224. čl. sklicuje le na smisleno uporabo določil ZPP/77, ki se nanašajo na obnovitvene razloge, ne pa tudi drugih določil o obnovi postopka. Tako ne prihajajo v poštev določila ZPP/77 o roku za vložitev predloga za obnovo (423. čl. ZPP/77). Vprašanje pravočasnosti tožbe je zato treba rešiti z odgovorom na vprašanje narave tožbe v konkretnem primeru. Tožnica kot oporočna dedinja po pok. J.M. zahteva od toženca kot zakonitega dediča po pok. J.M. ugotovitev, da je oporočna dedinja in torej na podlagi oporoke lastnica določenega nepremičnega premoženja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica teh nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo. Gre torej za dediščinsko tožbo, sestavljeno iz ugotovitvenega dela, s katerim se ugotavlja dedna pravica, in dajatvenega dela za izročitev dela zapuščine, ki ji ga je z oporoko zapustil oporčitelj. Kdaj zastara pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, pa določa 141. čl. ZD. Sodišče v pravdnem postopku po 224. čl. ZD ne razveljavlja odločbe zapuščinskega sodišča in ne izdaja nove odločbe o glavni stvari (novega sklepa o dedovanju), kot to določa 427. čl. ZPP/77 za primer obnove pravdnega postopka. V pravdnem postopku sodišče ne razveljavi neposredno samega sklepa o dedovanju, temveč razreši spor med strankama, upoštevajoč meje postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP/77). To sicer pomeni spremembo vsebine sklepa o dedovanju, vendar le v obsegu, o katerem je bilo odločeno v pravdi, velja namesto sklepa o dedovanju sodba, izdana v pravdnem postopku. Nujni dedič lahko zahteva odpravo prikrajšanja nujnega deleža v poznejši pravdi ob pogojih za obnovo postopka (224. čl. ZD) le s tožbo. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD) in je zgolj z ugovorom ne more uspešno uveljaviti. Če hoče doseči pravnomočno odločitev o tem vprašanju in spremebo sklepa o dedovanju tudi v tem delu, mora to uveljaviti s tožbo.
Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V postopku za izdajo predhodne odredbe zadošča, če je nevarnost podana objektivno.
ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazložen ugovor
Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen. Vendar pa je procesnopravno zmotno ravnalo, ko je zavrglo ugovor dolžnika kot nepopoln in nedovoljen. Za zavrženje neobrazloženega ugovora ni pravne podlage, saj le-tega ni moč obravnavati kot nepopolne vloge.
Sodišče je v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil storilec spoznan za krivega, zato ne more ugotoviti, da je nastala škoda iz razloga, za katerega tožena stranka ne odgovarja.