Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi. Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.

Prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji registrirana 22. 7. 2026, torej po 12. 6. 2026. V 83. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da se Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Nadalje je v drugem odstavku 84. člena Uredbe 2024/1351 določeno, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Iz tega določila logično izhaja, da pa se tiste prošnje, ki so registrirane po 12. juniju 2026, obravnavajo po Uredbi 2024/1351, torej se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v skladu z novo uredbo. V 85. členu Uredbe 2024/1351 pa je določeno, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana po 12. juniju 2026, torej se zanjo v celoti uporabljajo določila Uredbe 2024/1351, zaradi česar določila Uredbe Dublin III ne morejo biti več relevantna za obravnavani primer. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, česar nedvomno ne bi storila, če glede na določila nove zakonodaje ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Pri omejitvi gibanja se presojajo razlogi, ki so tak ukrep narekovali, v danem primeru prvenstveno varnostni vpis v sistemu SIS.

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam.

Katastrski dohodek se izračuna ob upoštevanju bonitete zemljišča in posameznemu zemljišču takšen dohodek pripiše, ta dohodek pa nato predstavlja davčno osnovo za obdavčitev OKGD. Pri tem pa je boniteto zemljišč mogoče spremeniti v postopku, ki se lahko začne tudi na predlog zainteresirane osebe. Prvostopenjski davčni organ je pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki je bil ugotovljen po ZUKD-2, torej tudi upoštevaje boniteto posameznega zemljišča, ki izhaja iz evidenc GURS na podlagi ZKN, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.

Tožnik je 6. 8. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh od tega datuma ni vrnil. Tožnik v tožbi le navaja razloge, zaradi katerih je azilni dom zapustil, med temi pa ni takih, ki bi bili opravičljivi oz. nanje ne bi mogel vplivati.

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1.

Točka 3 izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, pa toženka utemeljuje na Uredbi 2024/1351. Treba je pritrditi tožniku, da takšno postopanje tožene stranke pomeni napačno uporabo materialnega prava. Toženka bi namreč morala celotno odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, torej tudi glede predaje tožnika, utemeljiti na določbah Uredbe Dublin III. Vendar pa navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, na tožnikov pravni položaj neposredno ne vpliva in je pojasnilne narave.  To (še) ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo, saj prva alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist.

Če stranka postavi dva zahtevka v razmerju primarno podredno, mora biti ob upoštevanju 213. člena ZUP iz izreka najprej jasno razvidna odločitev o primarnem zahtevku. Šele če je ta zavrnjen, procesno oživi tudi podredni zahtevek.

Ker je davčni organ v izreku izpodbijane odločbe odločil le o podrednem zahtevku za obročno plačilo davka, ne da bi pred tem izrecno zavrnil primarni tožničin zahtevek za odlog plačila davčne obveznosti, je po presoji sodišča kršil prvi odstavek 213. člena ZUP.

Iz obrazložitve morajo biti posebej razvidni razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ta del je kot obvezna sestavina obrazložitve upravne odločbe v navedeni določbi ZUP posebej izpostavljen zaradi pravice do pravnega sredstva, saj brez argumentov organa stranka ne more učinkovito navajati nasprotnih argumentov.

Ker je davčni zavezanec ob uspehu s prošnjo za odlog praviloma v boljšem položaju, kot je, če mu je priznano le obročno plačilo davčnega dolga, je še posebej pomembno, da je morebitna zavrnitev prošnje za odlog posebej obrazložena.

Eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni. Tožnik je azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni.

Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijam, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.

Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.

Varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 se lahko lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu. Na tej točki ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami.

Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica.

Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP. Ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.

V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.

Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam.

Za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah.

Satrost dijaka je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.

Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.