denarne terjatve - stroški prevoza - javni prevoz - odpoved zahtevkom - pritožbene novote - voznik tovornega vozila - plačilo za nadurno delo
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik z javnim prevozom, ki traja med tri do štiri ure v eno smer, ne bi mogel priti pravočasno na delo. Povračilo stroškov je oprlo na pravilno pravno podlago: v pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS, ta glede stroškov prevoza napotuje na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, po Uredbi pa se v primeru, če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer. V tej višini je priznalo stroške prevoza od kraja prebivališča, iz katerega se je tožnik vozil na delo, do sedeža toženca, ter mu utemeljeno prisodilo razliko med tako izračunanimi in že izplačanimi stroški.
kaznivo dejanje - preprečitev vrnitve na delo - zakonski znaki kaznivega dejanja - povezana družba
Bistvo kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, s katerim se varuje spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanje pravosodja, je namreč v tem, da storilec ne izpolni obveznosti, ki mu jih naloži sodišče v svoji odločbi, zaradi česar privolitev oškodovanca ne vpliva na njegovo protipravnost. Medsebojni razmerji koordinacije in subordinacije med pravno samostojnimi družbami lahko nastaneta tudi na podlagi dejanskih okoliščin, zaradi katerih je ena družba odvisna od druge (obvladujoče) družbe. Pojem koncern (četudi ga ni mogoče popolnoma enačiti z vsemi drugimi vrstami povezanih družb) je v ZGD-1 uporabljen kot skupni pojem za vse oblike povezanih družb, kjer med družbami obstaja medsebojna odvisnost in ki imajo enotno vodstvo. Bistvena lastnost povezanih družb je njihov medsebojni odnos soodvisnosti oziroma prevlade ene družbe nad drugo. Gre za odvisnost pri vodenju poslov oziroma podjetij povezanih družb. Podlaga za odvisnost je lahko kapitalska povezanost, skupno dogovorjena organizacija, obligacijska ali podjetniška pogodba ali pa dejanske okoliščine. Ni nujno, da je podlaga za takšno odvisnost zgolj pravna. Zadoščajo dejanske okoliščine, ki povzročajo odvisnost ene družbe od druge.
Ko pride do spremembe dolžnika tekom postopka, skladno z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ upnik predlaga nadaljevanje zoper novega dolžnika, katerega pasivno legitimacijo mora izkazati s kvalificirano listino. Vendar pa je v primeru, ko pride do prekinitve postopka, torej do procesne pomanjkljivosti v postopku zaradi smrti dolžnika, potrebno uporabiti tudi določbo 37. člena ZIZ.
Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).
Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlog prenehanja terjatve - ugovor po izteku roka
Navedbe o poplačilu se nanašajo na samo terjatev, zato predstavljajo razloge za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, kar je tudi pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, ne predstavljajo pa pravnoupoštevnega ugovornega razloga zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00054284
DZ člen 290. ZZZDR člen 5a, 5a/1, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 123, 129, 129a, 129a/1, 129a/2. ZPP člen 243, 313, 313/1, 313/2, 413. URS člen 22.
preživninska obveznost - višina preživnine - preživninske potrebe otroka - materialne zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - varstvo koristi otroka - največja korist otroka - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec klinične psihologije - skupno starševstvo - dokazna ocena - metode dela - pravica do izjave - rok za izpolnitev dajatve - odločanje o stroških po prostem preudarku
Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno.
Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok.
Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse - preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka - obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - druga vrsta postopka - gospodarski spor - razdružitev postopka - ločeno obravnavanje zahtevkov iz iste tožbe - nastanek taksne obveznosti
Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.
Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDSS-1 člen 63, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPP člen 254, 254/3.
II. kategorija invalidnosti - imenovanje novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem - priznanje novih pravic
Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo njegovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo njegovih trditev. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
ZUPJS člen 28.. SZ-1 člen 121, 121/3, 121/4.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/1, 14/5.
subvencija tržne najemnine
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri izračunu subvencije pravilno upoštevalo velikost stanovanja 30 m², ker je tožnica samska oseba. Za upoštevanje dejanske površine, ki je večja od 30 m², zato ni nobene podlage, kakor tudi ne za upoštevanje še drugih okoliščin pri izračunu subvencije. Tako ni mogoče upoštevati dejanske površine v izmeri 80 m² niti razlogov, zaradi katerih ima tožnica v najemu večje stanovanje, kakor tudi ne drugih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).