Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč tožnik z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni podal nobene relevantne trditve.
Sodišče se po proučitvi zadeve in izvedenem dokaznem postopku v tem upravnem sporu z ugotovitvami prvostopenjskega organa (tako glede tega, da je bilo v postopku DIN z zadostno stopnjo prepričanja ugotovljeno, da Odvetniška družba za del storitev ni izdajala računov in posledično ni izkazovala vseh prihodkov za DDV v svojih davčnih obračunih, kot tudi glede dejstev, na katerih temelji ocene verjetne davčne osnove za obračun dodatnega DDV za leti 2016 in 2017).
Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebne/družinske narave (napad ženinega brata). Tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.
V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.
Z izpodbijano odločbo tožnici ni bilo naloženo nič drugega kot to, da se ji prepoveduje opravljanje dejavnosti, to je reja drugih živali. Tožnica je namreč kot fizična oseba - posameznica opravljala dejavnost, ki je ni imela ustrezno registrirane. Dejavnost je vršila v svojem imenu in za svoj račun, na kar kaže več okoliščin, ki jim tožnica ne ugovarja, te nepravilnosti pa tožnica ni odpravila na predpisan način, tj. da bi dejavnost registrirala v skladu z zakonom. Po presoji sodišča je zato davčni organ pravilno odločil, da tožnica opravlja delo na črno.