Tožnik z Alžirije ni odšel zaradi strahu pred grožnjami tolpe tihotapcev, saj grožnje očitno niso bile dovolj intenzivne oziroma očitno niso dosegle potrebne resnosti. Tudi v primeru, da je tožnik imel nezaželen kontakt s tolpo tihotapcev migrantov, se je edini dogodek, ki naj bi se mu zgodil v Alžiriji, dogodil leta 2024, ko naj bi zaradi tega sicer zapustil Alžirijo. Vendar je v Španijo z vizo odšel samo za 15 dni, potem pa se je vrnil v Alžirijo, kar nikakor ne kaže, da ga je bilo strah preganjanja ali resne škode, ki bi mu jo povzročili pripadniki tolpe, četudi naj bil pred tem pretepen in naj bi bil 5 dni ugrabljen in privezan v čolnu na morju. Ko gre za zatrjevani strah pred preganjanjem (ali resno škodo), ki naj bi ga (oziroma jo) povzročil zasebni subjekt, po ustaljeni sodni praksi ESČP v zvezi s procesno dimenzijo določila 3. člena EKČP, ki po stališču SEU ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, velja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin. Oni so namreč edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej o elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njihov strah pred neko grožnjo. Če prosilec ne kaže nekih znakov posebne ranljivosti, in tožnik jih očitno ni, in tudi ni tega zatrjeval, potem je glede individualnih okoliščin dokazno breme na njem, da prepričljivo opiše ta strah.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej organ dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami. Skrajšani ugotovitveni postopek lahko organ izvede le, ko ugotovi, da so za tak postopek podani zakonski pogoji, kar mora v obrazložitvi odločitve tudi pojasniti.
Tožena stranka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožniku pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi torej morala pojasniti, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
Tožena stranka glede vojne v Iranu ocenjuje tožnikove navedbe o vpoklicu v tamkajšnjo vojsko, pri čemer o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu zapiše, da je vpoklic tožnika v vojsko le hipotetična možnost in da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom prejšnjega postopka dne 4. 5. 2026. Glede samih vojnih razmer v Iranu in vpliva teh razmer na presojo tožnikove prošnje, tožena stranka ne navede ničesar konkretnega, čeprav povzema trditve tožnika, da bi bila (tudi) zaradi vojne njegova vrnitev v Iran nevarna. V izpodbijanem sklepu je v tem delu umanjkala obrazložitev presoje tožene stranke v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ali je tožnik predstavil nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348.
Tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navaja izključno ekonomske razloge povezane s slabšimi življenjskimi razmerami in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi v izvorni državi, kar pa samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnikovih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja in ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.
V tej zadevi je Upravno sodišče v prvotnem postopku s sodbo v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026 tožbi ugodilo in sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravilo ter odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.
Na podlagi pritožbe tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 180/2026 z dne 15. 7. 2026 s sklepom omenjeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2026 razveljavilo in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Tožnik je dne 3. 7. 2026 samovoljno zapustil Azilni dom, zato izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico.
Morebitni drugi postopki, tudi v zvezi z drugimi morebitnimi razpisi, na presojo v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Torej navedbe tožnika v zvezi z upravnim sporom, ki naj bi se nanašal na določitev stalnega prebivališča, ne morejo biti upoštevne, saj (tudi) iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnik uvrščen na prednostno listo ne glede na stalno prebivališče.
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, saj je sam moral preživljati primarno družino, zaradi česar se je zadolžil ter z grozečo nevarnostjo s strani upnikov, zaradi neplačila dolgov. Ekonomske težave, ki so nastale zaradi preživljanja družine, niso zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Gre za socialno-ekonomsko vprašanje, ne za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi upravičevala mednarodno zaščito, poleg tega pa dolgovi ne pomenijo preganjanja, niti resne škode.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito oziroma smiselno v zahtevku.
Za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, je treba uporabiti določbe Uredbe Dublin III. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. Ugotovljeno pa ni razlog za odpravo izpodbijanega akta, saj je odločitev toženke o tem, da ne obstojijo ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški, ob upoštevanju določbe člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in ustaljene sodne prakse, vsebinsko pravilna in zakonita. Zgolj prepis določb člena 46(2) Uredbe 2024/1351 sam po sebi more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Zato navedba daljšega triletnega roka za predajo tožnika v 3. točki izreka ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.
Četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Sodišče ocenjuje, da tožnik teh pogojev ni izkazal.
Obdolženci skladno z ZKP ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačne pravne pomoči.
Pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.
ZKP v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu, s čimer je zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen URS.
Utemeljena je tožbena navedba, da osebni razgovor iz neupravičenih razlogov ni bil opravljen, saj iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila podana katera izjema iz drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351. Tožnik ni pobegnil ali bil vabljen na osebni razgovor, ki se ga iz neupravičenih razlogov ne bi udeležil. Kot je razvidno iz navedenega določila, je namen osebnega razgovora prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. V členu 19 pa je zelo obsežno in podrobno opisano, kaj vse vključujejo informacije, s katerimi je treba seznaniti prosilca. Ker osebni razgovor ni bil opravljen, tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen, zaradi česar je prišlo do kršitve pravil postopka in s tem povezano tudi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.
Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Tožena stranka bi morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.
Dolžnost prosilca je, da poda trditve o nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem in jih tudi izkaže. Zlasti mora trditi in nato tudi izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj tovrstnih trditev sploh ni podal.
Tožnikova navedba glede grozeče zaporne kazni ni nov element, saj se je nanjo skliceval že v zahtevku z dne 14. 4. 2026. V zvezi s tožnikovo navedbo o članstvu v islamski organizaciji A. je tožena stranka sprejela smiselno stališče, da sicer gre za nov element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (versko delovanje), vendar pa ta element sam po sebi znatno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite.
Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. V takih okoliščinah ji torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.
Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.
Rok za predajo se skladno z Uredbo 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožničin pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa.