PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00092321
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Upravni organi so po uredbi Uredbi Dublin III izrecno pooblaščeni, da v tam predpisanih rokih predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, kar je namenjeno tudi hitremu nadaljevanju postopkov za mednarodno zaščito in s tem v korist prosilcev samih. Ta predpis prava Evropske unije predvideva začasno prenehanje te obveznosti le v primeru, da je skladno z nacionalnim pravnim redom vloženo pravno sredstvo pred sodiščem s suspenzivnim učinkom ali izdana začasna odredba s strani sodišča, ki ima tak suspenzivni učinek (27. člen Uredbe Dublin III), v času suspenzivnega učinka pa rok za predajo ne teče (29. člen Uredbe Dublin III).
nepristranskost odločanja - izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika
Predsednik sodišča, ki odloča o predlogu za izločitev, na mnenje sodnika, katerega izločitev se zahteva, ni vezan. Odločitev sprejme samostojno po presoji navedb v predlogu za izločitev in na podlagi presoje konkretnih okoliščin vsake posamične zadeve.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje strank z vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne pomeni tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Enako velja tudi za zahtevo za izločitev posameznega sodnika.
upravni spor o zakonitosti odločbe - dopustnost sodnega varstva - tožnik v upravnem sporu - država kot stranka v postopku - status stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje upravnega akta
Republika Slovenija je lahko tožnica v upravnem sporu, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.
obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila
Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.
Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.
Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VS00092808
ZUreP-3 člen 109, 109/8, 342, 343. URS člen 14, 33, 155, 155/1. ZS-1 člen 3, 3/2. ZPP člen 154, 154/1, 371, 371/2, 378. ZNP-1 člen 139.
dopuščena revizija - obseg revizijske presoje - razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - določitev višine odškodnine - odmena zaradi nemožnosti uporabe - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - pravica do zakonskih zamudnih obresti - višina zakonskih zamudnih obresti - omejitev višine nadomestila - omejitev teka zakonskih zamudnih obresti - čas odmere odškodnine - časovna uporaba materialnega prava - pravilo ne ultra alterum tantum - pravna praznina - analogna uporaba zakona - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - pravica do zasebne lastnine - načelo enakosti - odmera stroškov v nepravdnem postopku - načelo uspeha
Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - dejansko prebivališče - ugoditev predlogu
Zakon v postopku odločanja o predlogu za sprejem odrasle osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve predvideva presojo sposobnosti nasprotnega udeleženca na podlagi zaslišanja. V konkretnem primeru, ko iz podatkov v spisu izhaja, da nasprotni udeleženec potrebuje stalno varstvo in oskrbo, to pomeni, da bi moralo Okrajno sodišče v Kopru nasprotnega udeleženca videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva. Ker je nasprotni udeleženec hospitaliziran v PB Idrija in je glede na podatke v spisu mogoče pričakovati, da bo tam ostal dlje časa, se bo procesno dejanje zaslišanja brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Idriji, ki je po podatkih google.maps od naslova bivanja nasprotnega udeleženca oddaljeno 1,6 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Kopru znaša 103 km.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. SPZ člen 47, 47/1, 47/2, 47/3, 47/4, 92.
zahtevek za vrnitev nepremičnine - gradnja na tujem svetu - gradnja čez mejo nepremičnine - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 47. člena SPZ tožbeni zahtevek na vrnitev in izročitev v neposredno posest in odstranitev objektov zavrnilo v delu, ki se nanaša na del objekta št. 754 v izmeri 28 m² in zemljišče pod tem objektom v izmeri 28 m²?
2. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
3. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
4. Ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (21. člena ZPP), ko ob oceni, da je v zadevi potrebno materialnopravno uporabiti določbe 47. člena SPZ, ni prekinilo pravdnega postopka oziroma ni k prekinitvi napotilo sodišča prve stopnje?
dopuščena revizija - prekrškovni postopek - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - pogoji za odvzem - ustavitev postopka o prekršku - vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih - telesna in duševna zmožnost voziti vozilo - dopustnost časovne omejitve
Zdravstveni pregledi, s katerimi se ugotavlja telesna in psihična sposobnost za vožnjo, so tako sredstvo za zagotavljanje varnega izvajanja cestnega prometa, to je cilja v javnem interesu, zdravniško spričevalo pa listina, ki potrjuje (ugotavlja) psihofizično stanje imetnika vozniškega dovoljenja, pomen zdravstvenega stanja za morebitna tveganja, povezana z udeležbo v cestnem prometu, in način za njihovo odpravo (npr. s krajšo veljavnostjo dovoljenja in posledično ponovnim zdravstvenim pregledom). Zdravniško spričevalo je zato relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja glede zdravstvene sposobnosti osebe za varno vožnjo v prometu v času oprave pregleda, torej ne glede na to, da oseba že ima vozniško dovoljenje, ker je pred njegovo pridobitvijo izpolnila vse za to predpisane pogoje.
Zaradi zdravstvenih razlogov in v odvisnosti od njihovega pomena za varnost cestnega prometa je z odločbo mogoče poseči v pravico do vožnje bodisi s (popolnim) odvzemom vozniškega dovoljenja, bodisi z odvzemom na način skrajšanja njegove veljavnosti v primeru ugotovljene začasne zdravstvene sposobnosti za vožnjo. V prvem primeru je posledica, da se oseba ne sme udeleževati cestnega prometa, v drugem primeru pa te prepovedi ni, saj lahko nadaljuje z dejavnostjo vožnje pod pogojem, da si pridobi nov vozniški dokument z drugačno (krajšo) veljavnostjo. Pri tem morata tako omejitev kot trajanje izhajati iz izdanega zdravniškega spričevala, kot to zahteva že navedena določba osmega odstavka 59. člena ZVoz-1. Časovno omejenemu dovoljenju pa se nato ob izpolnitvi zahtevanih pogojev veljavnost tudi podaljša.
Odločitev o omejitvi časvne veljavnosti vozniškega dovoljenja v upravnem postopku na podlagi zdravniškega spričevala kontrolnega zdravstvenega pregleda, izdanega v zvezi z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku, le zaradi okoliščine, da je bil navedeni sodni postopek o prekršku ustavljen in vozniško dovoljenje vrnjeno imetniku, ni bila nezakonita in ni kršila določb 63. člena ZVoz-1.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj lažja izvedba kazenskega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sama po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad okoliščinami, na podlagi katerih je bilo kot pristojno določeno posamezno sodišče.
ZOPDA člen 2, 4, 6. ZPP člen 367a, 367c. ZUS-1 člen 22.
denarna odškodnina - priznanje poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - azbestna bolezen - poračunavanje plačil - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določilo 6. člena ZOPDA s tem, da je pritrdilo stališču tožene stranke, ki je od skupnega zneska odškodnine, ki je določena za najhujšo bolezen, ki jo povzroča azbest in jo upravičenec lahko prejme na podlagi določbe 6. člena tega zakona, odštela že izplačano odškodnino za predhodno verificirano bolezen tako, da upravičenec prejme le razliko oziroma ali 6. člena ZOPDA dopušča poračunavanje odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni, ki jih povzroča azbest?
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - laični predlog - pravniški državni izpit (PDI) - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj vlaga vlogo sam, pri tem pa ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Njegov predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo
predlog pristojnega sodišča za delegacijo pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sorodstvene vezi med stranko postopka in sodnim osebjem - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - zavrnitev predloga
Videz nepristranskosti sodišča je lahko okrnjen, če je stranka postopka ali njen sorodnik zaposlen na pristojnem sodišču, a tovrstna poznanstva sama zase, brez drugih dodatnih okoliščin po merilu razumnega človeka ne morejo vzbuditi resnega dvoma o nepristranskosti. Okrajno sodišče na Jesenicah sicer spada med manjša sodišča, na katerih so odnosi med zaposlenimi praviloma tesnejši, vendar pa zgolj občasna zaposlitev navedene uslužbenke na sodišču ne omogoča ugoditve predlogu. Razen tega je v primerih, ko delegacijo pristojnosti predlaga sodišče, treba pravni standard okrnitve objektivne nepristranskosti razlagati strožje.
odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - ločitev otroka od staršev - pravica do osebnih stikov staršev in otrok - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
predlog pristojnega sodišča za prenos pristojnosti - delegacija pristojnosti - sodnik kot stranka v postopku - agrarna skupnost - ugoditev predlogu
Okoliščina, da na pristojnem sodišču opravlja sodniško funkcijo eden od udeležencev postopka, bi pri razumnem zunanjem opazovalcu zmogla vzbuditi resen dvom v nepristranskost sojenja.
določitev pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - oddaljenost sodišča - ekonomičnost postopka - zavrnitev predloga
Prenosa pristojnosti iz razloga smotrnosti ne more narekovati oddaljenost prebivališča pravdnih strank od sodišča in njuna stroškovna obremenitev. Prenos pristojnosti je namenjen predvsem lažjemu in cenejšemu delu oz. postopanju pristojnega sodišča (torej ekonomičnosti postopka) in ne večji ali manjši komoditeti strank.
delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - objektivna nepristranskost sodišča - protipravno ravnanje pristojnega sodišča - odškodninski spor zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pod pojmom drug tehtni razlog mogoče subsumirati okoliščino, da bi moralo o tožbi, s katero tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja pristojnega sodišča, odločati sodišče, ki se mu to protipravno ravnanje očita.
V skladu z določbo drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, umakne že vloženo pritožbo. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi do umika pritožbe o njej še ni odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih zakonskih določb ugotovilo umik pritožbe.
tožba v upravnem sporu - upravni akt - sklep o odmeri stroškov - ustaljena sodna praksa - inšpekcijski postopek - sklep o ustavitvi postopka - pravni interes
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je sklep o stroških upravnega postopka lahko predmet (samostojne) presoje pred Upravnim sodiščem.
Res je, da stranka v primerih, ko se inšpekcijski postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Vendar pa je odločitev o stroških inšpekcijskega postopka tudi v takšnih primerih posledica postopka odločanja o izdaji upravnega akta. Iz 118. člena ZUP tako izhaja, da mora organ o stroških postopka odločiti v odločbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča, ali navesti, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Zoper sklep o stroških postopka pa je dovoljena pritožba.
upravni spor - pravni interes za tožbo - izvršena inšpekcijska odločba - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - učinkovito sodno varstvo - vezanost sodišča na tožbeni predlog - sprememba tožbenega predloga - ugotovitvena tožba - poziv sodišča
V primeru, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost (le) vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up- 860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči.
Ustaljena in enotna je sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.