TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi se ugodi in se ugotovi kršitev po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških v zvezi z 8. členom Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Kazenskega zakonika.

Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.

Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.

Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.