Oblika zahtevka (dajatveni ali ugotovitveni zahtevek) pri določanju vrednosti spornega predmeta ni ključna. Treba je oceniti pravni interes tožnika za uspeh v pravdi.
Drugi odstavek 97. člena Sodnega reda sodišča zavezuje k temu, da pri poslovanju uporabljajo tipska pisanja, verificirana pri Vrhovnem sodišču: sodišče prve stopnje je plačilni nalog izdalo v predvideni obliki in vanj pravilno vneslo vse zahtevane podatke, vključno z vrednostjo spornega predmeta za drugi podredni zahtevek.
Naloga zapuščinskega sodišča ni ugotavljati, kje naj bi se posamezne premičnine nahajale, niti raziskovati njihove nadaljnje usode po prodaji nepremičnine. Zadošča, da sodišče ugotovi obseg zapuščine na podlagi razpoložljivih podatkov in opravljenih poizvedb.
Sodišče prve stopnje naj pred odločanjem o pristojnosti skladno s 17. členom Uredbe preveri, katero sodišče je prvo začelo postopek: če je to storilo grško, se mora postopek pred slovenskim sodiščem po uradni dolžnosti prekiniti do ugotovitve o (ne)pristojnosti grškega sodišča.
Dediči postanejo s trenutkom zapustnikove smrti lastniki vsega njegovega premoženja, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti navedeno v sklepu o dedovanju.
Pritožnik smiselno navaja, da se je priposestvovanje začelo šele po smrti zapustnice. To pa pomeni, da gre za pravico, ki jo je (domnevno) pridobil šele po smrti zapustnice, zato te pravice ne more uveljavljati v okviru zapuščinskega postopka, temveč jo bo moral uveljavljati v pravdi.
Pravdna stranka so dediči, bodisi vsi skupaj bodisi posamezni dediči, kadar to dopušča narava spornega razmerja, ne pa skupnost dedičev kot taka. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba skupnosti dedičev v konkretnem primeru priznati sposobnost biti stranka zgolj zato, ker razpolaga s premoženjem oziroma ker gre za zaprt krog oseb. Navedeni okoliščini sami po sebi ne zadostujeta za uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, saj skupnost dedičev ni takšna oblika združevanja, ki bi glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjevala pogoje za samostojno procesno nastopanje.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
V postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se obstoj terjatve presoja s stopnjo verjetnosti. Pri presoji verjetnega obstoja terjatve zaradi zatrjevane navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti naravo in obseg prevzetih obveznosti ter njihovo dejansko izvrševanje. Sama okoliščina, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi preživljanca, sicer ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe, lahko pa skupaj z drugimi okoliščinami predstavlja indic, da pogodba prikriva darilo.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema je dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.
Zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine.
Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.
Ker se je dedinja dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku. Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je po 128. členu ZD omejitev dedovanja dopustna glede celotnega zapustnikovega premoženja. Zato ni zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Vendar pa je to dopustno na podlagi noveliranega 129. člena ZD pod tam določenimi pogoji, med drugim tudi, če bi premoženje, ki je postalo lastnina države ali občine, postalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Določilo prvega odstavka 129. člena ZD zato predstavlja lex specialis napram prvemu odstavku 128. člena ZD.
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta pritožnici izkazali, da bi vozilo, če bi ga prevzeli, zanju pomenilo preveliko ekonomsko breme oziroma bi z njim imeli nesorazmerne stroške, kar sta v postopku zatrjevali.
Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zanesljivo ugotoviti ali navedeno zapustnikovo vozilo dejansko obstaja oziroma kje se nahaja. V času zaključka obravnave na prvi stopnji sodišče o uničenju vozila ni imelo podatkov, zato ga je pravilno zajelo v zapuščino.
ZD ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora sodišče o tem presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.
Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov - v tem primeru se dokazno breme prevali.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zapustnik sicer lahko razumel, kaj pomeni oporoka, vendar zaradi prizadetosti izvršilnih funkcij, pa tudi zaradi specifičnega čustvenega stanja, ni mogel ustrezno presoditi, "ali je to za njega lahko slabo ali dobro". Četudi je torej oporočitelj lahko razumel vsebino oporočnega razpolaganja (da nekaj daje toženki), morebiti tudi, da ta zanj skrbi, pa zaradi pomembnih omejitev kognitivnih in čustvenih funkcij v času sestave oporoke ni bil sposoben svobodnega oblikovanja volje (to je oblikovanja volje, neodvisno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb), niti razumeti njenega pomena in posledic ter ravnati skladno s takim razumevanjem.
Sodna praksa je enotna, da je lahko zveza tudi kratkotrajnejša, če ima par denimo skupnega otroka, kupi skupno nepremičnino..., kar bo večkrat primer pri mlajših osebah. Sicer pa se praviloma zahteva, da življenjska skupnost traja več let.
128. člen ZD, 54.a člen ZSVarPre in 9. člen ZSVarPre-E je treba razlagati tako, da se dedovanje omeji le do zakonsko določene višine (2/3) dejansko prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova dane socialne pomoči. Za valorizacijo denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja, ni zakonske podlage.
Z dopisom je sodišče dediče pozvalo, da podajo dedne izjave in jih opozorilo na posledice pasivnosti. Tak dopis mora biti vročen osebno.
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.
Izpovedi strank in prič niso primeren dokaz za ugotavljanje pristnosti podpisa, temveč je sodišče to nalogo pravilno prepustilo izvedencu za preiskavo rokopisov in podpisov.
Zmotno je stališče, da je lahko dokaz z izvedencem upošteven le, če slednji ugotovi neko dejstvo s stopnjo gotovosti.