Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka pri zavrnitvi izbire tožeče stranke za delovno mesto laborant pri praktičnem pouku kršila prepoved diskriminacije in enak zahtevek, ki se nanaša na zavrnitev izbire tožeče stranke na delovno mesto učitelj praktičnega pouka v določenem programu. Pravilno je presodilo, da ni dopustna ugotovitvena tožba za ugotovitev dejstev in da je ta zahtevek vsebovan v tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka kot neizbrana kandidatka zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri na navedeni delovni mesti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso bile podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o diskriminaciji v zvezi z objavo prostega delovnega mesta učitelja praktičnega pouka v določenem programu, čeprav je bil razpis objavljen le v zbornici in prosto delovno mesto ni bilo javno objavljeno, ker je bila tožnica kljub temu seznanjena z objavo in se je na razpis tudi prijavila. Kršitev javne objave, čeprav gre za prekršek, zaradi katerega je bila tožena stranka sankcionirana, sama po sebi ne kaže na diskriminatorno ravnanje tožene stranke nasproti tožnici. Isto velja za tožničine očitke, da naj bi bila neenako obravnavana zato, ker ni bila povabljena na razgovor v postopku izbire prijavljenih kandidatov. Ker nihče od prijavljenih na razpis, niti tožnica niti izbrana kandidata, niso izpolnjevali pogojev za obe prosti delovni mesti, je imela tožena stranka pravno podlago za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v 109. členu ZOFVI, česar ni mogoče šteti za diskriminacijo. Zato ni bila kršena prepoved diskriminacije, opredeljena v 6. členu ZDR, in je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ukinila delovno mesto vodje prodaje v določeni podružnici, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikova dela je prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v tujini. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dokazala tudi, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezala izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožena stranka je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0053141
SPZ člen 35, 66, 66/1, 70. ZNP člen 112. OZ člen 198.
solastnina - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - upravičenja solastnika - postopek za ureditev razmerij med solastniki - varstvo med več posestniki
Dokler sodišče ne odloči o uporabi stvari v solastnini oziroma delitvi nepremičnine, se ohranja dotedanji način izvrševanja izključne posesti solastnikov. Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ne pa iz razloga, ker ima v izključni posesti del nepremičnine, ki po vrednosti odstopa od preostalih delov nepremičnine, ki jih ima (oziroma bi jih lahko imela) tožnica v izključni posesti. Gre za navidezno prikrajšanje, saj se šteje, da je tožnica v takšno prikrajšanje privolila, ker ni vložila predloga, s katerim bi zahtevala od sodišča, da odloči o uporabi nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Ker je bil vložnik poučen, da opredeli tožečo in toženo stranko, postavi določen tožbeni zahtevek, dopolni navedbe, na katere opira zahtevek in predloži vse morebitne dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, prav tako tudi, da ima možnost zagotoviti si brezplačno pravno pomoč, pa vlagatelj vloge do tega dne ni popravil oziroma dopolnil, niti ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je bila njegova vlopa pravilno zavržena.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
odpravnina - odpoklic s funkcije - poslovodja - neutemeljen odpoklic - razlogi za odpoklic
Tožnica je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi predsednice uprave družbe A. d.d., v kateri je bilo dogovorjeno, da ima predsednica uprave, če jo skupščina delniške družbe predčasno odpokliče brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegla v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljala funkcijo predsednice uprave, če je opravljala funkcijo po tej pogodbi manj kot 12 mesecev, pa se izračuna njena mesečna povprečna plača za obdobje, ko je opravljala funkcijo. Družba A. se je statusno preoblikovala iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo, tožnica pa je bila s sklepom skupščine razrešena kot direktorica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi predsednice uprave, ker je bila s funkcije odpoklicana neutemeljeno. Tožnica je bila s funkcije neutemeljeno odpoklicana zato, ker v sklepu o odpoklicu s funkcije niso bili navedeni razlogi za odpoklic. Če namreč v sklepu o odpoklicu članov in predsednika uprave delniške družbe niso navedeni razlogi za odpoklic, gre za odpoklic brez utemeljenih razlogov. Enako velja velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo in odpoklic poslovodje (direktorja).
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
ZPP člen 125a, 124, 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije člen 47. ZDR-1 člen 85, 85/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opozorilo pred odpovedjo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. To se nanaša zlasti na predhodno opozorilo kot podlago za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje namreč domnevne kršitve iz opozorila pred odpovedjo ni obravnavalo. Predhodno pisno opozorilo v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1 pa je pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti. Zaradi zmotne pravne presoje o pomenu predhodnega opozorila pri odločanju o zakonitosti kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je določenega dne ob odhodu iz službe oziroma ob nastopu dopusta iz prostorov toženke nepooblaščeno vzel prenosni računalnik v lasti toženke, ki mu ni bil dodeljen v osebno uporabo niti mu ni bil dovoljen iznos iz poslovnih prostorov toženke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Poleg tega je tožnik izsiljeval podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi z grožnjo o prijavi inšpekcijskim službam in je s tem ravnanjem naklepoma huje kršil huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tožena stranka je dokazala tudi, da je tožnik brez odobritve delodajalca iz kleti poslovnega objekta vzel večje rezervno ohišje stropne neonske luči in ga kljub izrecni prepovedi delodajalca odnesel domov. Iz tožnikovega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-5a, 7/1-5b. ZSV-UPB2 člen 100, 100/6. ZUS člen 1, 1/2 2, 2/1.
institucionalno varstvo - stvarna pristojnost
Tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke in da se jo oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi gre za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena ZSV-UPB2, to je za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer sodišče odloča v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS).
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – potrebna skrbnost
Tožnik je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje izpovedal, da je obvestil svojega pooblaščenca, da ne bo mogel priti na narok. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo postopanje pooblaščenca tožnika, ko ni obvestil sodišča, da ne bo pristopil na narok (zato, ker je najprej poskrbel za svojo poškodbo, ki jo je utrpel, ko ga je ujela nevihta na morju), dovolj skrbno, je po oceni pritožbenega sodišča tudi tožnik, ko je dan pred narokom obvestil svojega pooblaščenca, da na narok ne bo prišel, ker je bolan, izkazal potrebno skrbnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo.
Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 9. 3. 2012 na podlagi 1. točke drugega odstavka 124. člena ZJU izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec december 2011, v katerem je bila storjena kršitev. Določeno je bilo tudi, da je potrebno denarno kazen poravnati v 8 dneh po pravnomočnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep z dne 9. 3. 2012 ob izdaji sklepa, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi dokončnega sklepa z dne 9. 3. 2012 pri plači za mesec maj 2012 odtegne izrečena denarna kazen, ni bil izvršljiv. Po določbi četrtega odstavka 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa, torej določa le zastaranje, disciplinskemu organu pa prepušča, da sam določi in pazi na trenutek nastopa izvršljivosti odločb predstojnika o disciplinski odgovornosti. V konkretnem primeru sklep disciplinskega organa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 9. 3. 2012 še ni postal izvršljiv, saj sklep še ni postal pravnomočen, ker se o njem še vodi postopek. Tožena stranka je imela možnost, da morebitno nepravilnost v sklepu disciplinske komisije ustrezno popravi, zato se ne more sklicevati na pomoto. Ker je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 21. 5. 2012 dovolila izvršbo denarne kazni na podlagi neizvršljivega sklepa z dne 9. 3. 2012, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep utemeljeno razveljavilo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zagovor - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Bistvo pravice do zagovora (tudi v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti) je v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določba 2. odstavka 85. člena ZDR-1 o pravici delavca do zagovora je namenjena njegovi obrambi, in sicer tako, da lahko v postopku pred odpovedjo pogodbe zaposlitvi sodeluje ter delodajalca seznani s svojimi ugovori. Da pa bi se delavec lahko uspešno zagovarjal, mu mora biti predhodno jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njegovem delu, ki utemeljujejo zaključek o njegovi nesposobnosti, ter omogočen primeren rok za pripravo obrambe. Tožnici v vabilu na zagovor in pisnem obvestilu o očitanem razlogu nesposobnosti ni bilo jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njenem delu, ki utemeljujejo zaključek o nesposobnosti. Splošno opredeljene nepravilnosti pa tožnici niso omogočile, da bi se lahko pripravila na zagovor in tam vsebinsko odgovorila na očitke o konkretnih pomanjkljivostih pri delu. Tudi če je tožena stranka kršitve tožnici nato ustno predstavila na samem zagovoru, se tožnica na zagovor vsebinsko ni mogla pripraviti v smislu izjave o očitanih kršitvah, oziroma ni imela možnosti opravičiti svojega ravnanja. To pa pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Dogovori (pogodbe) se lahko sklepajo tako v pisni kot v ustni obliki, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru iz kakršnihkoli koli razlogov potrebna pisna oblika.