Ne gre le za kraj in čas storitve kaznivih dejanj, ki bi naj bila po pritožbeni obrazložitvi znana, ampak zlasti za njihove opise glede izvršitvenih ravnanj, ki morajo biti skozi nadaljnje faze postopka formalno in vsebinsko preizkušeni. Če opisov v vlogah ni oziroma so ti nerazumljivi, navedeni preizkusi niso mogoči.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118, 118/1. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke in ne navedeni poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal ter ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor, še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodbe spor med tožnikom in delodajalcem. Obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podano odpoved. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, in da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je bil direktor tožene stranke v sporu.
Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če tudi bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah.
sprememba delodajalca - obstoj delovnega razmerja - začasen prenos dejavnosti
Delodajalec ne more prosto prenašati pogodb o zaposlitvi z delavcev na drugega delodajalca, temveč le v okviru določb o prevzemu delavcev, kot je določeno v 73. členu ZDR.
Med drugo toženo in prvo toženo stranko je v spornem obdobju prišlo do začasnega prevzema dejavnosti in s tem tudi delavk (med njimi tudi tožeče stranke). S pogodbo ni mogoče ločiti prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ob prevzemu dejavnosti sta delavki, ki sta pri drugo toženi stranki (prenosniku) opravljali dejavnost, prešli k prvo toženi stranki na podlagi samega zakona (tj. določbe 73. člena ZDR). Ker pa je bila dejavnost prenešena le za določen čas, sta tudi delavki prešli k prevzemniku za določen čas. Zato je po prenehanju pogodbe o prevzemu dejavnosti prenehalo tudi delovno razmerje delavk, to je tudi tožnice, pri prvo toženi stranki. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z drugo toženo stranko, je njen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima z drugo toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ki ji ni prenehalo in ji še vedno traja, utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
Šele na podlagi ustrezne trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe, je možna celovita ocena gospodarskega oz. finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 38.
dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja - dodatek za delo v globini - plača - obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dodatki za manj ugodne pogoje dela
Tožnik je v spornem času opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja (38. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, je neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu pripada ta dodatek. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.
Prejemki socialne pomoči po ZSV se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči. V konkretnem primeru je bila izdana pravnomočna sodba (s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi). Od reparacije pa se ne odštevajo socialni prejemki.
ZObr člen 97.f, 97.f/2, 98.c, 98.c/1, 98.c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES člen 5, 16.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - nadure - tedenski počitek
Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.
V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.
Tožnik je bil pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju, saj je imelo njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja, določene v 1. odstavku 4. člena ZDR-1.
Toženec je tožniku nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni omogočil zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.
Pri tožniku je izkazana preostala delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidska pokojnine, ni utemeljen.
Sodišče lahko v socialnem sporu upošteva le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z medicinskimi izvidi do končanja predsodnega upravnega postopka. Morebitno (kasneje ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja je namreč mogoče obravnavati le v novem predsodnem upravnem postopku, ki ga je na podlagi novejše medicinske dokumentacije mogoče sprožiti z novo zahtevo.
V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 5. odstavka 108. člena ZPP vlogo tožene stranke, ki je bila naslovljena kot „PD in številka spisa“ pravilno zavrglo. Tožnik namreč ni ravnal skladno s pozivom sodišča, ki ga je s sklepom pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali ta vloga predstavlja pritožbo ali kakšno drugo vlogo in zoper katero sodno odločbo je vložena. Tožnik v postavljenem roku tega ni storil in sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z opozorilom, ki ga je vseboval sklep ter vlogo pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0080403
ZPP člen 285, 286b. ZASP člen 81.
avtorski honorar in nadomestilo - neizvedba dokaza - pravočasnost grajanja - materialno procesno vodstvo - neprimeren dokaz
Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla, nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.
ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa – ureditvena začasna odredba – težko nadomestljiva škoda – predsednik uprave – neznatna škoda – nedenarna terjatev
Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo.
Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala.
Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve.