ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa – ureditvena začasna odredba – težko nadomestljiva škoda – predsednik uprave – neznatna škoda – nedenarna terjatev
Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo.
Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala.
Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 38.
dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja - dodatek za delo v globini - plača - obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dodatki za manj ugodne pogoje dela
Tožnik je v spornem času opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja (38. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, je neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu pripada ta dodatek. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - odmera nagrade
Zahtevnost izvedenskega mnenja je odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja (v predmetni zadevi gre za zelo obsežno dokumentacijo), časa, ki ga ima na voljo, kompleksnosti in vrste zahteve, ki je predmet mnenja in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela. Ob upoštevanju obsežnosti dokumentacije, predvsem pa kompleksnosti tožnikove zdravstvene problematike, je v skladu s 47. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pisni izvid in mnenje izvedenca v tem sporu potrebno opredeliti kot zelo zahtevno.
ZObr člen 97.f, 97.f/2, 98.c, 98.c/1, 98.c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES člen 5, 16.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - nadure - tedenski počitek
Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.
V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.
Tožnik je bil pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju, saj je imelo njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja, določene v 1. odstavku 4. člena ZDR-1.
Toženec je tožniku nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni omogočil zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 113, 208. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije člen 85.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo - sindikalni zaupnik
Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. ZDR drugače kot v ZJU (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.
Tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo štela, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Tožnica tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete, zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 8, 49, 50, 50/1. ZUJF člen 152, 152/1. ZDIU12 člen 4, 4/1.
varstveni dodatek - lasten dohodek družine - ugotavljanje dohodkov
Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - zamudna sodba
Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanega obsega prevozov. Tožena stranka je potem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na novo zaposlila tri delavce. Tožniku je podala odpoved, ker je od nje zahteval izplačilo neizplačanih plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil podan, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina
Tožena stranka je ukinila kadrovsko splošno službo (to je delovno mesto tožnice) in je tožničino delo razdelila med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je iz celotnega poteka dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve direktorja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z njeno zunajslužbeno dejavnostjo vedeževanja. Tožnica je bila o tem, ali v resnici opravlja dejavnost vedeževanja, vprašana v sredo in ji je bilo že takrat zagroženo z odpovedjo, če bo odgovor pozitiven. Prvi naslednji delovni dan tožnice (v petek) je direktor tožene stranke to grožnjo tožnici ponovil še v neposrednem pogovoru in prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek) sprejel odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, pri čemer je ta odločitev pomenila zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
nadomestitev izpodbijanega sklepa po registrskem sodišču – odločanje o pritožbi – pravni interes za pritožbo
Registrsko sodišče lahko samo odloči o pritožbi in o predlogu za vpis odloči drugače, kot je odločilo s sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, vendar navedeno velja samo, če je pritožbo vložil predlagatelj, ne pa nekdo tretji. V konkretnem primeru je pritožbo zoper sklep vložil le nasprotni udeleženec, zato registrsko sodišče ni imelo podlage, da bi samo odločilo o tej pritožbi.
Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bil vpis izbrisa likvidacijske upraviteljice in vpis novega likvidacijskega upravitelja zanj (kot delničarja) neugoden, oz. ni izkazal, katera njegova pravica ali na zakonu temelječ interes naj bi bil s sklepom registrskega sodišča, prizadeta.
V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
sodna taksa - nastanek taksne obveznosti - sprememba predpisa
Z ZST-1B, ki je začel veljati 13. 8. 2013, je bila določena taksa tudi za denarne zahtevke v individualnih delovnih sporih. Taksna obveznost za vložitev tožbe nastane z vložitvijo tožbe, medtem ko taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo nastane z vložitvijo pritožbe. Ker je bila sodba v sporni zadevi izdana 24. 3. 2014, pritožba zoper sodbo pa je bila vložena 14. 4. 2014, je taksna obveznost za pritožbo nastala po 13. 8. 2013, zato je tožeča stranka za vloženo pritožbo dolžna plačati sodno takso.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Tožnica na delovnem mestu administrator ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Dela ni opravila pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovir, da tožena stranka tožnici ne bi odredila dodatne naloge tehničnega pregleda zaključnih nalog dodiplomskega študija, ob ugotovitvi, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Pogodba o zaposlitvi obsega tudi dela po odredbi neposredno predpostavljenega, kamor je mogoče uvrstiti tudi delo, ki je bilo odrejeno tožnici.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
starostna pokojnina - Sporazum o vprašanjih nasledstva - nekdanji vojaški zavarovanci
Le na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine. MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah. Zato tožbeni zahtevek na izplačilo predčasne starostne pokojnine na podlagi MSVN ni utemeljen.