Pri priglasitvi terjatve ne gre več za vsebinsko obravnavanje konkretne izvršilne zadeve, temveč je priglasitev terjatve namenjena le še poplačilu iz pridobljene kupnine za nepremičnino in tudi vsebinsko predstavlja obračun. Ne gre torej več niti za izvršbo na nepremičnino kot tako, ki je s prodajo in izdajo sklepa o izročitvi v ožjem smislu končana, temveč le še za končno dejanje poplačila, za katerega je potreben obračun. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tako odločalo po pravilni postavki.
Bistvo zagovora je v tem, da ima delavec možnost izjaviti se o očitanih kršitvah, kar je tožnik, kot rečeno, storil s pisnim zagovorom. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (ne zahteva, da mora biti ta dan pred delodajalcem v ustni obliki), temveč samo dolžnost delodajalca, da ga delavcu omogoči (čeprav pravica delavca do zagovora ni absolutna). Če delavec poda (zgolj) pisni zagovor, se je delodajalec z njim dolžan seznaniti, ni pa dolžan delavcu hkrati omogočiti še zagovora v ustni obliki.
Ker je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, je primarno odločilna presoja četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugi odstavek 110. člena ZDR-1). Tožnik v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bil z dela odsoten najmanj pet zaporednih dni in da toženke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost.
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.
Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po pravni naravi procesni rok. Vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP) zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zato ni izključena.
Možnost enkratnega podaljšanja prvotne začasne napotitve za še šest mesecev iz prvega odstavka 67. člena ZODPol se nanaša na potrebe delodajalca in ni odvisna od tega, ali zaposleni soglaša z enkratnim podaljšanjem prvotne začasne napotitve. Soglasje uslužbenca policije se zahteva šele, če se ga želi neposredno po izteku začasne napotitve iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZODPol, tj. skupne napotitve za dvanajst mesecev, ponovno začasno napotiti na delo drugam.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP
Pri določitvi načina uporabe solastne stvari (ki je v tem primeru začasne narave; v teku je postopek razdelitve solastne stvari) ni mogoče (niti ni treba) povsem natančno upoštevati solastniških deležev.
Ne drži stališče pritožnice, da sodišče ne more odločiti o načinu uporabe solastne stvari, dokler niso izvedena obsežna investicijska vlaganja. Ureditev enega razmerja ni odvisna od ureditve drugega
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stroških uporabe (obratovalnih stroških). Pri tem naj opredeli, kateri stroški (npr. voda, elektrika, odvoz smeti ipd.) se nanašajo na posamezni del stavbe (stavbo), ki jih nosi posamezni udeleženec sam, in kateri stroški na posamezni prostor, ki je v souporabi več udeležencev (kurilnica, skupni vhod in vetrolov). Pomembno je tudi, kateri stroški in kakšen delež stroškov glede na celoto odpadejo na posamezni prostor v souporabi (npr. kakšen delež elektrike odpade na kurilnico/skupni vhod/vetrolov glede na celoto), ki se potem deli med udeležence po določenem razmerju.
V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.
Zastopnik je dosegel kvantitativni mesečni rezultat le ob hkratnem doseganju mesečnega plana vseh treh vrst zavarovanj (avtomobilsko, osebno, premoženjsko). To, da je tožnica zaradi motiviranosti z dodatnim variabilnim plačilom več truda (aktivnosti) vlagala v zanjo donosnejša avtomobilska zavarovanja, vsekakor spada v okvir nekvalitetnega oziroma nestrokovnega opravljanja dela, ki je vodilo v nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.
Glede prepovedi nepoštenih pogojev iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pritožbeno sodišče odgovarja, da uporaba tega predpisa za osebnega dolžnika ni uporabljiva, saj je kreditne pogodbe, katerih terjatve so zavarovane z nepremičninami, ki se prodajajo v za dolžnika sporni prodaji, sklenila gospodarska družba C. d. o. o. z banko in zato zanj ne veljajo pravila ZVPot.
Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se izrecno sklicuje na Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem sta stranki sprejeli pravni režim, ki ureja pogoje in način uresničevanja pravice do dela plače za redno delovno uspešnost, vključno z določbo o fikciji soglasja ustanovitelja. Zato določb sporazuma ni mogoče razlagati tako, da bi izključevale učinke navedene fikcije ali uvajale strožji pogoj (dejansko odločitev vlade), kot ga določa sama Uredba. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom omejitve pogodbene avtonomije iz 9. člena ZDR-1 in torej nezakonito. Določilo sporazuma, da bo delodajalec znesek izplačal, ko bo Vlada RS odločila, da javni uslužbenki pripada izplačilo, je tako treba razumeti v okviru zgoraj opisanega pravnega režima, ki vključuje tudi fikcijo soglasja.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.