Protiknjižno priposestvovanje manjšega obmejnega prostora dopušča tako sodna praksa, kot tudi pravna teorija.
Upravnik zgradbe je tisti, ki mora skrbeti za ustrezno varno uporabo večstanovanjske stavbe, zato je zgolj slednjemu pripisati, da pravočasno opravi ustrezne oglede in poskrbi za redno vzdrževanje in popravila v stavbi, uporabniki stavbe pa so tisti, ki se na to lahko zanesejo. Vzdrževanje je namreč posel rednega upravljanja v večstanovanjski stavbi (2. odstavek 25. člena SZ) in se nanaša na izvedbo vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in reševanje (4. odstavek 25. člena SZ).
Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki: 1. škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in 2. to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje.
Omejevanju takšnih ekscesnih ravnanj, ko torej tožnika po skoraj šestih letih pravdanja procesno ravnata tako, kot da bi se postopek komaj začel, je namenjen institut prekluzije, urejen v določbah 286 in 286a člena ZPP. Iz citiranega tretjega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da sta obe predpostavki določeni resda alternativno, vendar sta do strank strogi. Subjektiven kriterij krivde namreč ni omejen, zato zadošča že majhna malomarnost (merilo skrbnosti, ki je v materialnem pravu opredeljeno v 6. členu OZ), še strožje pa to merilo velja, če ima stranka v postopku pooblaščenca (skrbnost strokovnjaka). Objektiven kriterij časovne predpostavke pa zahteva primerjavo med predvidenim in hipotetičnim trajanjem postopka. Tožnika ta kriterij utemeljujeta s trditvijo, da takšno dokazovanje ne bi zavleklo reševanja spora in da "hitrost postopka torej nikakor ne more iti na račun pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja". Gre za očitno neutemeljene razlage, saj tožnika predvsem z zahtevo po novem izvedencu geomehanske in "rekonstrukciji" vračata dokazni postopek dobesedno na začetek. Zagotovitev "popolno ugotovljenega dejanskega stanja" je zagotovo cilj vsakega dokaznega postopka, pri tem pa imajo odločilno vlogo prav stranke, saj je njihova najpomembnejša naloga prav trditveno in dokazno breme, ki pa mora biti pravočasno podano, kajti prav časoven vidik trajanja postopkov je ustavna in tudi konvencijska pravica (pravica do sojenja v razumnem roku), ne pa "pravica do popolno ugotovljenega dejanskega stanja".
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnikoma, da sta z njunimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje vzpostavila zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev izvedenca oziroma objektivno strokovno tveganje za takšno napako, da bi bilo potrebno izvesti ta dokaz z drugim izvedencem. Med te razloge tako ne sodi zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje ali nesprejemanje z izvidom in mnenjem izvedenca ugotovljenih dejstev zato, ker gre tožnikoma v škodo.
Tožnika ne v njunih navedbah in tudi ne v priloženih listinah ne povesta, katera določba in v katerem predpisu bi naj določala obvezen monitoring tresljajev (vibracij). Četudi takšna določba obstaja in je bila obveznost opuščena, kršitev takšne upravne zapovedi za področje civilnega odškodninskega prava nujno ne pomeni, da je podana predpostavka protipravnosti in tudi, če bi to lahko pomenilo, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti, za obstoj odškodninske obveznosti ne zadošča, saj bi morala biti dokazana tudi vzročna zveze med opustitvijo in nastankom škodljive posledice. Zato morebitna "opustitev enega izmed ključnih varnostnih ukrepov" ne vzpostavlja odškodninske obveznosti, če niso podane vse tri kumulativno izpolnjene predpostavke, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (protipravnost, pravi sklop vzročne zveze in krivda (subjektivna odgovornost)).
Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti oziroma dedne pravice predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD).
Glede na nespornost prejetega darila, je na prejemnici darila dokazno breme, da dokaže, da je darilo prejela zgolj od mame oz. da je vrednost slednjega pokojnemu vrnila ter tako vrednost darila v zapuščinskem postopku ni upoštevna.
V zvezi s toženkinim "ugovorom zastaranja" sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da gre pri rokih za izpodbijanje pogodb po 99. členu OZ za materialne prekluzivne in ne zastaralne roke, saj zakon govori o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, kar pa na sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevka nima nobenega vpliva. Glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 23. 1. 2002, da je A. A. umrla dne 5. 5. 2006 in da je tožnik za pogodbo izvedel na zapuščinski obravnavi po pokojni mami v letu 2006, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sprememba tožbe z dne 30. 3. 2022, s postavljenim zahtevkom na razveljavitev sporne pogodbe, ob upoštevanju rokov iz 99. člena OZ, vložena prepozno. V tej zvezi pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pomemben trenutek seznanitve z razlogi za razveljavitev (in ne seznanitev s samo pogodbo), saj pravica zahtevati razveljavitev v vsakem primeru preneha po preteku 3 let od sklenitve pogodbe (objektivni rok).
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
V obravnavanem primeru gre za spor o dejstvu, ker med dedičema obstaja spor o obstoju ali neobstoju pravno odločilnega dejstva iz življenjskega dogodka, ki predstavlja konkretni dejanski stan, konkretno ali je zapustnik oporoko zavrgel in jo preklical.
Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.
Presoja otrokove ogroženosti in tehtanje med škodo zaradi prekinitve stikov in škodo zaradi njihove vzpostavitve pod nadzorom.
S tem ko je objekt zaklenila, ključev pa ni izročila tožencema, je izkazala, da ima nad njim posest. Posest se lahko izvršuje neposredno (fizična prisotnost, izvajanje del) ali posredno (zaklep, nadzor, preprečitev dostopa drugim). Prekinitev del zaradi neuspešnega dogovarjanja s tožencema pa ne pomeni izgube posesti.
Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest.
Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.
Za ugotovitev o pripadajočem zemljišču ne zadostuje samo ugotovitev o obsegu le tega, temveč mora predlagatelj dokazati tudi pravno podlago, to je pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na njem.
Če je na stavbi nastala dejanska etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je ob razlagi in uporabi zakonskih pravil na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe.
Ker gre v obravnavanem primeru za pripadajoče zemljišče stavbam v etažni lastnini, skladno z utrjenim stališčem pravne teorije in sodne prakse nakup zemljišča na javni dražbi (v stečaju in izvršbi) ni mogel razvrednotiti lastninske pravice etažnih lastnikov na njem.
Če za reševanje predhodnega vprašanja matični postopek ni tekel, oziroma ne teče, mora nepravdno sodišče predhodno vprašanje rešiti s samo. Zaradi določbe 49. člena ZVEtL-1, ki izključuje uporabo splošnih pravil nepravdnega postopka pri obravnavi predhodnih vprašanj, nima možnosti, da bi stranke napotilo na pravdo ali drug matični postopek.
Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.
Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem.
Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.
Denarna kazen po 226. členu ZIZ se izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena. Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.
V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo.
Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.
Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.
Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.
Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.
Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.
Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.