Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.
O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.
Trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.
Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo.
Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.
Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno.
Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).
Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev.
Sodišče prve stopnje je ob preizkusu pritožbe z dne 21. 11. 2025 le-to kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.
Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.
Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.