Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotno sosporništvo, 196. člen ZPP). Posledica enotnega sosporništva je, da pravnomočne sodbe, izrečene v postopku, v katerem je sodeloval le en sospornik, učinkujejo tudi zoper ostale, čeprav niso sodelovali v postopku. Ta zahteva pa dejansko otežuje pravico do sodnega varstva. Zato se je v sodni praksi uveljavilo pravilo, da ni nujnega sosporništva na aktivni strani. V konkretnem primeru, ko sta soimetnika družbinega deleža v izrazitem konfliktu, bi zahteva, da lahko samo skupaj kot nujna sospornika uveljavljata sodno varstvo po pridobitvi informacij do družbe, izvotlila namen pravice do obveščenosti, ki je ravno v tem, da tisti izmed družbenikov, ki mu družba zavrne dostop do informacij o delu družbe, to sodno doseže. V primeru sprtih bivših zakoncev, skupnih imetnikov deleža družbe, se je o (sodnem) uveljavljanju upravljavskih pravic, in sicer glede vprašanja sklica skupščine, podobno izrekla že tudi sodna praksa.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.
Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.
Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno.
Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage.