Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svojih pripravljalnih vlogah in na katere je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku (glej 14. točko obrazložitve prvostopne sodbe). Tožeča stranka v svojih trditvah ni zatrjevala, da je stavba na ... poslovna stavba. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP in so kot takšne pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Že glede na navedeno, so povsem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se za tovrstna razmerja ne uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). So pa tudi neutemeljena. Obvezni rezervni sklad je v slovenski pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 119. členu določa, da morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem enot. Stanovanjski zakon (SZ-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ki kot poseben zakon ureja razmerja v večstanovanjskih stavbah in je s SPZ v običajnem odnosu splošnega in posebnega zakona, ima natančnejše določbe glede vplačil in uporabe teh sredstev (41. do 47. člen SZ-1). Navedene določbe so že bile v veljavi v času nastanka vtoževanih terjatev. Merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka določi podzakonski predpis (3. odstavek 199. člena SPZ), kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve. Za plačevanje višjega prispevka v rezervni sklad se lahko odločijo etažni lastniki, vendar mora biti njihova odločitev veljavno sprejeta v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, etažni latniki pa se lahko tudi v pogodbi o medsebojnih razmerjih dogovorijo, da bodo v rezervni sklad vplačevali več od predpisanega najnižjega zneska (116. člen SPZ). Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče povsem pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
začasna odredba - blokada denarnih sredstev - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - skrivanje premoženja - sprememba oblike premoženja - finančno stanje dolžnika
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.
Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe.
Zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084915
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 342, 342/5. SPZ člen 95, 95/2. OZ člen 190, 198. EZ-1 člen 552. ZPP člen 8, 212, 315, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
vmesna sodba - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - plačilo uporabnine - transformatorska postaja - nevknjižena lastninska pravica - nevknjižena originarno pridobljena služnost - varstvo kupca nepremičnine - obogatitveni zahtevek - zloraba postopka - predkupni upravičenec - nedobrovernost - kršitev pravice do izjave - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - priposestvovanje služnosti - dobroverni lastniški posestnik - razlogi o odločilnih dejstvih - publicitetni učinek - privolitev v prikrajšanje - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala.
Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku.
Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve je na tožencu. Toženka je bila torej tista, ki bi morala dokazati, da ima pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, ker je tožnica v to privolila, kar pa ji ni uspelo.
Ker je oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse izjema od splošne obveznosti, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja (smiselno 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Če razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da ga ne more porabiti ali unovčiti zaradi plačila takse in zakaj ne.
Pritožnica je šele v pritožbi navedla, da denarna sredstva na računu potrebuje za plačilo tekočih obveznosti iz poslovanja. Ker ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).
neupravičena pridobitev - solastnina - oddajanje v najem - stroški upravljanja - najemnina - delno plačilo
Že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravičena do svojega deleža najemnin, zmanjšanih za stroške, ne glede na to, da sicer pri oddajanju poslovnih prostorov ni sodelovala in souporabe tudi ni zahtevala. Do tega je upravičena na podlagi zakona, iz katerega je jasno, da je za to tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Zgolj zato, ker je tožena stranka prostore oddajala v najem, tožeča stranka pa souporabe prostorov ni zahtevala, še ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka v tako prikrajšanje privolila.
Zunanjega upravnika tožena stranka torej ni najela, temveč je te storitve opravljala sama. Vendar pa bi pri tem, sploh glede na to, da je tožeča stranka ugovarjala tako pavšalno navedenemu obsegu del kot tudi njegovi vrednosti (zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnoprocesnega vodstva), morala natančneje podati trditve o tem, katera dela v zvezi z upravljanjem je dejansko opravila.
pogodba o delu - naročilo storitev - obstoj pooblastila - neupravičeno zastopanje - odškodninska odgovornost
Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.
Tožena stranka je delno plačala terjatev 9. oz. 10. 1. 2024, kar je bilo preden ji je bil vročen sklep o izvršbi s predlogom 16. 1. 2024. Ni mogla tožena stranka pripoznati zahtevka, izrecno ali smiselno, za katerega sploh ni vedela, da ga tožeča stranka sodno uveljavlja.
Med delnim plačilom 9. oz. 10. 1. 2024 in delnim umikom tožbe so minili skoraj trije meseci. To ne pomeni takojšnjega delnega umika tožbe.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - pogodba o opravljanju računovodskih storitev
Očitana kršitev prekluzij na način, da sodišče upošteva navedbe ali dokaze, ki jih naj ne bi smelo, lahko kvečjemu pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
stroški postopka - nepravdni postopek - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - predlog predlagatelja za posredovanje informacij - posredovanje informacij družbeniku - izpolnitev
ZNP-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kadar je predlog v zadevi iz 50. člena ZGD-1 utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če zakon ne določa drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085433
OZ člen 619. ZPP člen 286, 286/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - plačilo za delo - ugovori naročnika - ugovor prenehanja terjatve - uveljavljanje pobotnega ugovora
Sodišče prve stopnje je posamezne toženkine ugovore, s katerimi je utemeljevala zavrnitev plačila, pravilno prepoznalo kot pavšalne in nedokazane. Toženka teh ugovorov tudi ni uveljavila na procesno učinkovit način, saj je z ugovori v bistvu zatrjevala obstoj lastne nasprotne terjatve (odškodninske ali kondikcijske). V takem primeru bi morala podati izrecen pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo, če je želela doseči zavrnitev tožbenega zahtevka.
Kadar je v zakonu določena izbirna pristojnost, je tožeča stranka tista, ki ima izbiro med sodiščem splošne pristojnosti in sodiščem posebne pristojnosti.
Tožeča stranka je imela glede na 60. člen ZPP na izbiro dve krajevno pristojni sodišči. Odločila se je, da bo tožbo vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu splošno krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP. Če tožeča stranka ni izbrala pristojnosti po kraju, v katerem je podružnica tožene stranke (60. člen ZPP), je to stvar njenega preudarka.
plačilo obveznosti po pogodbi - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
V določenem delu drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri utemeljitvi dodatnega zahtevka za drug pravni institut (clausula rebus sic stantibus zoper plačilo po pogodbi) in drugo dejansko stanje. Vendar ne gre za povsem drugo dejansko stanje, da spremenjeni zahtevek ne bi imel nobene prave zveze s prvotnim zahtevkom.2 Še vedno ima pravo zvezo s prvotnim zahtevkom.
Izvajanje dokaznega postopka se niti še ni začelo oziroma je v začetni fazi. Sodišče ga bo začelo hkrati glede obeh zahtevkov. Za spremenjeni zahtevek je tožeča stranka podala trditve in predlagala dokaze z vpogledom v listine in za "zaslišanje že predlaganih prič". Glede na slednje tožeča stranka utemeljeno navaja, da je bila večina dokaznega gradiva za odločitev o tem zahtevku že predložena.
Tožena stranka je odgovorila na predlagano spremembo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2024, nanjo je odgovorila tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2024, nakar je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2024 zgolj še nasprotovala spremembi tožbe in se sklicevala na dosedanje navedbe. Torej obsežnega dodatnega izjavljanja in puščanja časa za pripravo na obravnavanje po spremenjeni tožbi, vsaj glede na do sedaj zbrano procesno gradivo, ni za pričakovati.
Tehtanje razlogov za in proti spremembi tožbe v tem primeru pokaže, da je več razlogov za spremembo, čeprav to terja dodatno delo sodišča.
pritožba - sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - neplačilo sodne takse - umik pritožbe - vročitev plačilnega naloga - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - neposredna vročitev stranki - nepravilna vročitev
Utemeljen je pritožbeni očitek, da toženi stranki nalog za plačilo sodne takse za pritožbo ni bil pravilno vročen. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki nalog za plačilo sodne takse vročilo neposredno, kot izhaja iz priložene vročilnice (r. št. spisa 32). Ker je toženo stranko ves čas postopka na prvi stopnji zastopal pooblaščenec - odvetnik, vročitev neposredno stranki ne šteje za veljavno opravljeno. V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP mora sodišče stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vročati preko njega, in ne neposredno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00084578
ZPP člen 454, 454/2. OZ člen 639, 639/3, 640, 660.
gospodarski spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - gradbena pogodba - podjemna pogodba - jamčevanje za stvarne napake - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - znižanje plačila zaradi stvarnih napak
Znižanja plačila ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.
Dokazni predlog "kot do sedaj predlagani dokazi" ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga.
Ni mogoče šteti, da dokazni predlogi za zaslišanje strank in prič pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno.
ZIZ člen 58, 58/5, 224, 266, 266/1. ZArbit člen 12. ZPP člen 11.
začasna odredba - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - obveznost opustitve - prepoved unovčenja bančne garancije - krajevna pristojnost - krajevna pristojnost v postopku zavarovanja z začasno odredbo - kraj izpolnitve obveznosti - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - ugovor krajevne nepristojnosti - sklep o ugovoru - izrek sodišča za krajevno nepristojno
O predlogih za izdajo začasnih odredb, vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih, oziroma v zadevah, v katerih je dogovorjena arbitražna pristojnost, odločajo okrožna sodišča. Katero okrožno sodišče je krajevno pristojno, se presoja glede na vsebino predlagane začasne odredbe.
Če je vsebina predlagane začasne odredbe v prepovedi (obveznosti opustitve) ravnanj dolžnika, se krajevna pristojnost določa po kraju izpolnitve te obveznosti. V primeru prepovedi unovčenja bančne garancije je to kraj, kjer bi se unovčenje sicer opravilo.
gospodarski spor majhne vrednosti - neprerekana dejstva - domneva priznanja neprerekanih dejstev - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - nova dejstva in dokazi - nedovoljena pritožbena novota
Toženka se kljub trditvi iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da si pridržuje pravico izjaviti se o vtoževanem računu, te možnosti v nadaljevanju postopka ni poslužila, saj na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim računom) kljub pozivu sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej nesporne.
Pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), saj pritožnica ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ravno nasprotno pa sicer izhaja tudi iz poteka samega postopka.
izvedba dokaza - razlogi za zavrnitev - predložitev pooblastila - rok za predložitev pooblastila - konkretiziranost pritožbene navedbe
Skladno s prvim odstavkom 98. člena ZPP bi pooblaščenec sicer moral izkazati pooblastilo ob prvem pravdnem dejanju, vendar mu skladno z drugim odstavkom istega člena sodišče vseeno lahko dovoli, da začasno opravlja dejanja za stranko in mu hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.
Očitek v smeri kršitve načela konktradiktornosti (bolje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) je v tolikšni meri pavšalen in nekonkretiziran, da z njim stranka ne more biti uspešna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085444
OZ člen 455. ZPP člen 110, 110/2.
prodajna pogodba - rok plačila - zapadlost plačila - plačilo kupnine - sočasna izpolnitev obveznosti - trditveno in dokazno breme - valuta - dokaz z zaslišanjem strank - predložitev zdravniškega potrdila - predlog za podaljšanje roka - neopravičena odsotnost z naroka
Toženec je v predlogu za podaljšanje roka obvestil sodišče, da zdravniškega potrdila ni uspel pridobiti zaradi zdravniške stavke, kar je zunaj njegove sfere. Enak očitek uveljavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni postopalo pravilno, ker bi moralo glede na opisane okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, na novem naroku toženca zaslišati. Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Toženec namreč niti ni pojasnil, ali si je sploh prizadeval pridobiti zdravniško potrdilo pri osebnem zdravniku, ki bi mu bilo zavrnjeno, kar bi lahko bil razlog izven njegove sfere, da ni mogel pridobiti zdravniškega potrdila. Sodišču zato, ker toženec ni dokazal opravičene odsotnosti z naroka, kjer bi moral biti zaslišan, ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo.
Sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na 455. člena OZ, le poudarilo, da če se v prodajni pogodbi stranki ne dogovorita drugače, velja, da je obveznost plačila kupnine zapadla že ob izročitvi blaga (sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine oziroma odložitev izročitve stvari do plačila kupnine). Ker je sama tožnica trdila, da je toženec v februarju 2022, ko je odplačal do takrat zapadli dolg, prosil za 30 dnevni rok plačila, tožnica pa se je s tem strinjala, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialno pravni zaključek, da je bil med strankama dogovorjen 30-dnevni rok plačila. Dogovora med strankama o valuti plačila, in da terjatve sploh še niso zapadle v plačilo, toženec ni uspel dokazati.
ZPP člen 154, 154/1, 156, 156/1. ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/2, 60/3, 60/4, 61, 61/1, 63, 63/1, 302.
prijava terjatve v stečajnem postopku - nepopolna prijava - prerekanje prijavljene terjatve - odločanje o pravdnih stroških - napotitev stečajnega upravitelja na pravdo - terjatev na podlagi izvršilnega naslova - identifikacija terjatve
Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.
sočasna izpolnitev - ugovor ogroženosti - pogodbena kazen - neupravičena obogatitev - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni
Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.