Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Med za izvršbo potrebne stroške dolgoletna sodna praksa šteje tudi stroške cenilca v postopku izvršbe na nepremičnino, saj se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi cenitve sodnih cenilcev.
Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.
ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Upnik lahko predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga že pred izdajo sklepa o izvršbi, celo že v samem predlogu za izvršbo. Pogoj pa je, da verjetno izkaže, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan.
Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.
Ima pa dolžnik pravni interes za pritožbo v delu prvostopenjskega sklepa, v katerem je razveljavilo sklep o izvršbi le v dovolitvenem delu, ne pa v celoti. Iz obrazloženega ugovora dolžnika jasno izhaja, da prereka obstoj terjatve, torej tudi naložitveni del sklepa o izvršbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč obrazložen ugovor, po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljaviti celoten sklep o izvršbi in ne le dovolitveni del.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.
Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.
Za uporabo cenitve iz drugega sodnega postopka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - stranka mora podati predlog, da se ne postavi sodni cenilec za ugotovitev vrednosti nepremičnine; - predložiti mora cenitev nepremičnine, ki je predmet prodaje iz drugega sodnega spisa, ki ni starejša od dveh let; in - da vnovične cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali tisti, ki morajo biti poplačani iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine.
Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.