Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil naročnik tudi jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak na delih, ki so jih za glavnega izvajalaca izvedli podizvajalci, dolžan uveljavljati proti glavnemu izvajalcu. Pogoj za uspešno uveljavljanje enih in drugih, torej napak del glavnega izvajalca in napak del njegovih podizvajalcev, je njihova pravočasna in pravilna notifikacija glavnemu izvajalcu.
V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, da je šlo za kršitev določb kogentne narave. 26. člen ZLPZ-1 namreč ni jasno določal zavezujoče narave vsebine poziva v smislu odreka vsakršne možnosti skrbniku do naknadne prilagoditve cene delnic glede na novo (o)cenitev zavarovalnice. Zato ne drži očitek, da je vsebina Pogodbe v nasprotju z določbami ZLPZ-1, saj postopek naknadne spremembe cen delnic glede na novo ocenitev zavarovalnice zakonsko ni bil predviden. Poleg tega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj toženka kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Bila je namreč dolžna upoštevati tudi javni interes glede na nakazilo kupnine v proračun Republike Slovenije.
V obravnavanem sporu sta stranki v 8. členu Pogodbe sami uredili posledice odpovedi kreditne pogodbe. Tako sta v Pogodbi jasno določili, da zamuda s plačilom preide v težjo kršitev pogodbe, ki lahko po izbiri kreditodajalca vodi do odstopa od pogodbe (odstopno upravičenje). Prav ta razlog pogodbene razveze je namreč še posebej pogost pri kreditnih pogodbah. Zaradi kršitve pogodbene obveznosti je tožnica pridobila pravico zahtevati predčasno izpolnitev obveznosti, to je povrnitev preostalega dolga.
Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da se je druga toženka zavezala za izpolnitev obveznosti vračila celotnega kredita oziroma za izpolnitev „vseh obveznosti po pogodbi“, za kar je prevzela poroštvo. Ker iz Pogodbe ne izhaja, da bi druga toženka svojo poroštveno zavezo omejila, odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost, ki je posledica odstopnega upravičenja tožnice, kot je bilo to izrecno dogovorjeno v 8. členu Pogodbe (četrti odstavek 1017. člena OZ).
SZ-1 v situacijah, ko dogovora o upravljanju skupnih delov, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam (konkretno kotlovnice), ni mogoče doseči, izrecno predvideva ureditev spornih razmerij (zgolj) v okviru nepravdnega postopka (četrti odstavek 23. člena SZ-1). Posledično ni mogoče uporabiti pravila iz drugega odstavka 30. člena SZ-1, po katerem za plačilo stroškov upravljanja, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom.
Zaradi spoštovanja obveznosti vgradnje merilnika in plačevanja stroškov po dejanski porabi namreč ne more biti sankcionirana toženka, ki je (edina) ustrezno zagotovila merjenje porabe toplote v skladu z 93.a členom EZ. Ker je toženka tožnici plačevala porabo kurilnega olja glede na nameščeni kalorimeter na toplotnem vodu, tudi ni podana toženkina „obogatitev“, kot pogoj iz 190. člen Obligacijskega zakonika.
ZIPRS0607, v razmerju do ZPSPP predstavlja kasnejši zakon, saj se je začel uporabljati šele s 1. 1. 2006. Za najemna razmerja, ki so jih v letih 2006 in 2007 sklenili neposredni proračunski uporabniki, se tako (primarno) uporabijo določila ZIPRS0607. To velja tudi za najemna razmerja, katerih predmet so poslovni prostori.
ZIPRS0607 glede najemnih pogodb določa le, da so lahko sklenjene za določen čas, ki ne sme biti daljši od enega leta ali za nedoločen čas z odpovednim rokom, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev.
Tožnica ima pravico do zahtevanega plačila pogodbene kazni, dogovorjenega za primer neizpolnitve obveznosti iz predpogodbe, le, (1) če je bila veljavno dogovorjena njena pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe in (2) če je ta prenehala, ker je v posledici toženčeve kršitve predpogodbe zahtevala plačilo pogodbene kazni (in s tem uresničila svoje odstopno upravičenje). Če pogodbeno razmerje iz kakšnega drugega razloga ne velja oziroma razpade (npr. zaradi poteka časa), pogodbena kazen odpade.
Predmet najemne pogodbe, sklenjene med A. najemodajalcem in tožencem kot najemnikom, je bila rezidenca. Iz določb Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih in 8. ter 9. člena ZZZ-1 jasno izhaja, da je za zagotovitev prostorov rezidence, kot tudi drugih (poslovnih) prostorov odgovorna tožnica, vključno z njihovimi stroški. Prostori diplomatskega predstavništva predstavljajo tožnico, odražajo njen ugled in se uporabljajo za izvrševanje njenih nalog. Ob dejstvu, da so bili prostori najeti za rezidenco in jih je tožnica kot take tudi uporabljala, je jasno, da s tem povezane stroške nosi tožnica, ne glede na to, kdo je nastopal kot dejanska pogodbena stranka (najemnik), še zlasti ob dejstvu, da je tožnica omogočala veleposlanikom, da pri najemu rezidence lahko nastopajo kot pogodbena stranka.
Stanovanje, ki se je pred prodajo že uporabljalo za bivanje, že zaradi tega, ker zanj ne ob prodaji niti kasneje uporabnega dovoljenja ni bilo mogoče dobiti, ni imelo pravnih lastnosti, ki se za stanovanja običajno pričakujejo v pravnem prometu.
Merilo znižanja kupnine je razmerje vrednosti. Zato je treba ugotoviti: (1) vrednost, ki bi jo imela stvar na trgu brez napake, (2) vrednost, ki bi jo imela stvar na trgu z ugotovljeno napako, (3) razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in (4) v tem razmerju znižati kupnino iz pogodbe.