Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.
Nasprotni udeleženec je po podatkih spisa tudi gibalno oviran. Agresiven je bil pred leti, sedaj pa so v ospredju težave, ki so posledica Parkinsonove bolezni s kognitivnim upadom. Kot je pojasnjeno v odgovoru na pritožbo, sam ne zmore niti osebne nege in hranjenja. Pritožnik ima verificiran varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. To dokazujeta k pritožbi priloženi odločbi Ministrstva za solidarno prihodnost. Verificiran je torej za sprejem oseb s težavami, kakršne ima nasprotni udeleženec.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka.
Zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, je materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame volilna pravica.
Obseg skrbnikovih nalog se določa ob upoštevanju konkretnih potreb osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. To pa pomeni, da mora sodišče, preden naloge opredeli in ne glede na navedbe udeležencev, najprej preveriti ne le sposobnost, ampak ugotoviti tudi potrebe te osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja.
Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbenega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.
Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi. Kljub pojasnjenemu plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.