KZ-1 člen 20, 34, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 123, 123-8, 128, 128/2, 128/3, 129, 129/1, 129/2, 129/2-1.
poskus kaznivega dejanja velike tatvine - dostop do evidenc DNK - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov - (ne)dovoljen dokaz - protispisnost - indična sodba
DNK vzorec obsojenca je bil zakonito uporabljen v predhodni kazenski zadevi, saj je bilo poročilo NFL v tej zadevi izdelano še pred potekom roka za izbris vzgojnega ukrepa iz kazenske evidence. S tem trenutkom se je hramba DNK podatkov obsojenca v tekoči bazi podatkov - tj. v fazi hrambe pred blokiranjem podatkov - na zakonit način avtomatično podaljšala (vsaj) za ves čas trajanja predhodno uvedenega kazenskega postopka, ki se je dne 6. 1. 2022 končal z obsodilno kazensko obsodbo, pravnomočno dne 10. 2. 2022. Izbris kazenske obsodbe iz prejšnjega kazenskega postopka ne pretrga hrambe DNK obsojenca v tekoči zbirki podatkov (prva faza hrambe), če se v vmesnem času zoper istega obsojenca uvede nov kazenski postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091970
ZKP člen 60, 60/1, 60/2, 144, 144/1, 144/1-6. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 141, 141/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - odstop od sodne prakse - pojem oškodovanca - odvzem mladoletne osebe - oškodovanec kot tožilec - največja korist otroka - pravica do stikov - onemogočanje stikov - zlonamernost
Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022.
Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.
URS člen 29. ZKP člen 299, 323, 324, 329, 334, 350, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2. ZZOKPOHO člen 22.
pravica do obrambe - beseda strank - postavitev novega izvedenca - strokovni pomočnik - zavrnitev dokaznega predloga - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - hiša za otroke (Barnahus)
Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama.
Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.
prenos krajevne pristojnosti - zahtevnejša kazenska zadeva - drugi tehtni razlogi - razlogi za prenos pristojnosti - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Na Višjem sodišču v Celju sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča (oddelek za gospodarsko sodstvo in oddelek za civilno sodstvo), ki bi lahko odločali o pritožbi Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa so v obravnavanem primeru podane izjemne okoliščine, ki nakazujejo prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče.
URS člen 25. ZKP člen 93, 93/1, 93/2, 95, 95/1, 95/3, 128, 128/6.
druga odločba - stroški kazenskega postopka - vročanje pisanj - pritožba zoper sklep - upravičenci do pritožbe
Obdolženec ni upravičenec do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče med kazenskim postopkom po tretjem odstavku 92. člena ZKP odloči o izplačilu stroškov za izvedenca, tolmača ali strokovnjaka iz sredstev organa. Ker med obdolžencem in izvedencem ni nobenega pravnega razmerja in ker se s sklepom na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP ne posega v obdolženčeve pravice, tudi ni podlage za obveznost vročanja teh sklepov obdolžencu.
ZKP člen 229, 229/1, 229/2, 241, 241/3, 364, 364/7.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - predlog stranke - sodni izvedenec - strokovni pomočnik - soočenje
Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - predhodni kazenski postopek - domneva nedolžnosti
Utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih ali vzporednih postopkih je dopustno le v primeru, ko je storitev teh kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti.
Posebnost obravnavane zadeve je v okoliščini, da je višje sodišče odločalo o primeru iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP (izrek tridesetletne zaporne kazni pred sodiščem prve stopnje) in sodba o glavni stvari kljub potrditvi odločitve zato še ni bila pravnomočna, saj ima obramba še možnost pritožbe na Vrhovno sodišče. Višje sodišče je zato v tem primeru o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in je pravilno - ob smiselni uporabi - ravnalo po določbah petega odstavka 361. člena ZKP.
Ker je (i) višje sodišče v konkretni zadevi o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in (ii) ker zoper odločitev iz petega odstavka 361. člena ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep ni izključena oziroma je na podlagi določbe, "da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve", izrecno predvidena, je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena in jo je slednje vsebinsko obravnavalo.
Predpostavke iz šestega odstavka 421. člena ZKP ne gre razlagati pretirano ozko, tj. tako, da bi se moral obsojenec neposredno v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nahajati na prostosti, temveč je relevantno predvsem to, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso obstajali priporni razlogi, pa čeprav bi se ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti že nahajal na prestajanju zaporne kazni.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091387
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3, 140, 141, 141/2.
postopek neprave obnove - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - postopek za združitev kazni - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
Vrhovno sodišče je že odločilo, da pomeni postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1.
Določbe ZSKZDČEU-1 v 14. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, ne razkrivajo možnosti za posvetovanje med pristojnim organom države izdaje odločbe in pristojnim domačim sodiščem o tem, da bi se kazni po različnih sodbah medsebojno združevale, temveč - nasprotno - jasno določajo, da domače sodišče v primeru prevzema izvršitve tuje sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona.
Uradni zaznamek o izjavi osumljenca ali drugih oseb, ki so bile zaslišane v predkazenskem postopku, ni dokaz v formalnem smislu, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba o obdolženčevi krivdi.
Prepoved uporabe uradnih zaznamkov o izjavah kot samostojnih dokazov se nanaša na odločanje o ugotavljanju obdolženčeve krivde, ne na odločanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev ali podaljšanje pripora.
kazenski postopek - predlog za prenos krajevne pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - lažja izvedba postopka - zavrnitev predloga - načelo ekonomičnosti postopka - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - prebivališče strank in prič - mladoletni otrok kot oškodovanec
Zaslišanja se z mladoletnimi oškodovanci, ki so žrtve obravnavanih kaznivih dejanj, opravljajo v B.. V konkretnem primeru je zaslišanje vseh treh mladoletnih oškodovancev še vprašljivo. Upoštevati je treba tudi, da obdolženec stalno prebiva na naslovu v Murski Soboti, kjer posluje tudi njegov odvetnik. Naslov obdolženčevega stalnega prebivališča je tudi eden krajev, kjer naj bi se dogajala očitana kazniva dejanja. Glede na navedeno se voznim stroškom na sodišče v nobenem primeru ni mogoče izogniti niti jih ni mogoče bistveno zmanjšati. Okoliščine, da katerikoli od procesnih udeležencev ne bi bil psihofizično sposoben opraviti poti na sodišče, pa niso izkazane. Tako bi se s predlaganim prenosom pristojnosti doseglo zgolj to, da bi (zaenkrat) štiri priče imele manjšo časovno izgubo, kar pa ne utemeljuje uporabe izjemnega ukrepa prenosa pristojnosti na podlagi 35. člena ZKP.
skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - pripor v skrajšanem postopku - pogoji za pripor - formalni pogoj - zagrožena kazen zapora
Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem so določeni v 432. členu ZKP. V citirani določbi kazenskega procesnega zakona je za priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti predpisan tudi formalni pogoj, ki se zahteva za odreditev (oziroma podaljšanje) pripora. V teh primerih je odreditev pripora v skrajšanem postopku mogoča, kadar gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let.
opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - podpora aktivnemu članu oborožene tolpe - organiziranje oborožene tolpe za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD - konkretizacija zakonskih znakov - odklonilno ločeno mnenje
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe je obsojenec materialno in moralno podpiral oboroženo tolpo, ki se je nameravala nasilno prebiti preko meje ter se priključiti oboroženim formacijam, kot društvom, organiziranim s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ. Res je sicer, da so bila opisana obsojenčeva podporna ravnanja neposredno namenjena oboroženi tolpi, vendar ta po dejanskem opisu v pravnomočni sodbi ni delovala brezciljno, temveč z namenom postati del oboroženih formacij, ki so bile organizirane z istim ciljem iz prvega odstavka 2. člena ZKLD, kot je bil opisan že pri obsojencu. S tem je povezava med opisanimi obsojenčevimi podpornimi ravnanji in oboroženimi formacijami, kot društvi, organiziranimi s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ iz 8. točke 3. člena ZKLD, v zadostni meri izkazana, medtem ko poimenovanje, struktura in način delovanja oboroženih formacij kvečjemu služijo podrobnejši označbi navedenih društev kot znaka kaznivega dejanja in ne šele njegovi konkretizaciji, po kateri so bila ta društva v izreku pravnomočne sodbe dejansko že opisana.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - konkretizacija zakonskih znakov - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravna kvalifikacija - kvalificirana oblika - zastaranje kazenskega pregona - ugotovitvena sodba
Glede na povzete relevantne dele kazenskopravnega očitka, ki abstraktnega dela ne vsebuje, je iz navedenih dejanskih okoliščin namen obdolženca pridobiti si veliko premoženjsko korist - da mu je torej ob izvršitvi kaznivega dejanja šlo za pridobitev prav takšne koristi - vsekakor mogoče prepoznati. Najprej je namreč izrecno izražen namen storilca kot direktorja računovodske službe v družbi D., d.d., v celoti izogniti se plačilu davka od dohodka pravnih oseb za predvidljivo in jasno določeno koledarsko obdobje; pri tem je treba upoštevati in poudariti tudi naravo tega davka, saj se slednji odmerja po vnaprej določeni ter znani davčni stopnji za posamezno davčno obdobje, s čimer je njegova višina vnaprej predvidljiva. Nezanemarljiva pa je tudi sama funkcija obdolženca v družbi, saj je bil prav on odgovoren za sestavljanje bilanc in letnih poročil ter je davčno zakonodajo in način obračunavanja davka od dohodka pravnih oseb poznal oziroma moral poznati. Da je bila obdolžencu zasledovana višina pridobitve protipravne premoženjske koristi od samega začetka znana, je razvidno tudi iz v opisu natančno predstavljenih špekulacij glede izdaje fiktivnih računov družbi D., d.d.. Slednji so za vsako posamezno obdobje v skupnem znesku očitno predstavljali prav takšen znesek, ki je v končnem rezultatu (ob upoštevanju vseh odhodkov) pomenil ravno za toliko nižjo davčno osnovo, da je družba izkazovala poslovanje brez obdavčljivega dobička na pozitivni nuli. Končno je višina davka, ki se mu je družba D., d.d., z ravnanji obdolženca A. A. izognila in predstavlja veliko premoženjsko korist, za vsako obravnavano obdobje v očitku določno navedena.
ponareditev poslovne listine - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - poslovna listina - blanketna norma - slovenski računovodski standardi - pravila skrbnega računovodenja
Čeprav del razlogov višjega sodišča v navedeni 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe nakazuje na oceno, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da blago po računih ni bilo dobavljeno, kar utemeljuje uporabo petega odstavka 392. člena ZKP, iz povzetega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe hkrati izhaja ocena, da dejansko stanje glede opravljenih dobav ni bilo popolno ugotovljeno. V takšnem primeru pa petega odstavka 392. člena ZKP po obrazloženem ni mogoče uporabiti, niti prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 394. člena ZKP spremeniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00090657
KZ-1 člen 228. OZ člen 131, 131/1, 148, 148/1.
poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - posebni pogoj - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost pravne osebe - odgovornost nasproti tretjemu - poslovodenje - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ)
Poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo (prvi odstavek 148. člena OZ), vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.
Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je (lahko) v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb.
pravica do nepristranskega sodišča - domneva nedolžnosti - izločitev sodnika - priznanje krivde - opis kaznivega dejanja - pomagač - soobdolženec - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo.
Podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091391
KZ-1 člen 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 355, 442. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje goljufije - pravna kvalifikacija - storilec - delictum proprium - splošno kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskih znakov - sojenje v nenavzočnosti - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).
Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Navedena določba je jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.