Tožena stranka je dopis opredelila kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju tudi navedla razlog za odpoved – neupravičene izostanke tožnika z dela. Takega dopisa tožnik ni mogel razumeti drugače kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ga ni mogel razumeti kot obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pozivom, naj v osmih dneh poda zagovor. Ker mu tako zagovor ni bil omogočen, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Že v predlogu za taksno oprostitev mora stranka navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Le če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov. Ni pa dolžno raziskovati, ali zatrjevano strankino premoženje oziroma sredstva še obstajajo oziroma ali so že porabljena.
ZPPSL v čl. 117 in 118 ter 119 določa posebne pogoje pobota terjatev, določa katere terjatve se lahko pobotajo in za katere terjatve pobot ni dovoljen. Ti pogoji pa se razlikujejo od splošnih obligacijskih pravil določenih za pobot v Obligacijskem zakoniku. Dopustnost pobota v stečaju je izjema od pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov, saj zaradi pobota upniki, ki so sočasno tudi dolžniki stečajnega dolžnika, pridejo do popolnega poplačila svojih terjatev, ki zaradi pobota ugasnejo.
ZOR člen 210, 214, 219. ZTLR člen 14, 14/1. ZPP člen 216.
uporaba tuje stvari v svojo korist – plačilo uporabnine – solastninska pravica – počitniški objekt - prikrajšanje
Toženec je bil na račun uporabe celotne nepremičnine obogaten. Korist, ki mu je s tem nastala, je predmet tožničinega zahtevka, vendar le v okviru njenega prikrajšanja.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – protipravnost – pravnorelevantna vzročna zveza – vključevanje z neprednostne na prednostno cesto
Do trčenja je prišlo na prednostni cesti, kjer je bilo v območju križišča s stransko cesto s talnimi označbami (neprekinjena sredinska črta) zavarovancu tožene stranke dovoljeno prehitevanje vozil. Kritično situacijo in s tem prometno nezgodo je povzročil voznik tožeče stranke, ki se pred vključevanjem s stranske na prednostno cesto ni ustavil, čeprav mu je to narekovala tako prometna signalizacija (stop znak) kot nepreglednost križišča. Za nezgodo je podana izključna odgovornost voznika tožeče stranke.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
izstavitev zemljiškoknjižne listine - plačilo stroškov oklica - predložitev potrdila o plačilu pavšala za oklic - veljavnost zakona - uporaba materialnega prava
Določilo 5. odst. 234. člena ZZK-1 velja le za postopke, ki so bili začeti po 1.5.2009.
pravnomočni sklep o dedovanju – vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju - razglasitev dedičev – izpodbijanje sklepa o dedovanju v pravdi - dediščinska tožba – pravni interes
S tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve, da toženka, ki je bila s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo, ni dedinja po zapustniku JH. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodišče v pravdnem postopku o vprašanjih, o katerih je odločeno s sklepom o dedovanju, ne more odločati ponovno.
Ker je bil po pokojnem JH izpeljan zapuščinski postopek in izdan pravnomočen sklep o dedovanju, bi morala tožnica, če zahteva zapuščino, ki jo je podedovala toženka, zahtevati, naj sodišče ugotovi, da je le ona dedinja ali sodedinja in da naj toženki naloži, da ji izroči zapuščino, ki jo ima slednja v posesti. Dediščinska tožba mora vsebovati dva zahtevka: ugotovitveni in dajatveni zahtevek.
predlog za vpis v zemljiško knjigo - listina - identifikacijski znak nepremičnine
V listini, ki je predlog za vpis v zemljiški knjigi, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi.
Če je bil toženec dlje časa odsoten, pa ni poskrbel za dvigovanje pošiljk, ki se vročajo osebno, neugodne posledice bremenijo njega. Če je narok zamudil iz upravičenega razloga, bi lahko predlagal kvečjemu vrnitev v prejšnje stanje.
Toženec s tem, ko je tožeča stranka znesek, ki ga sedaj terja od njega, nakazala njegovemu upniku, ni bil neupravičeno obogaten. Do obogatitve ni prišlo, pač pa samo do spremembe na strani upnika, kar pa je brez pravne podlage oziroma ustrezne podlage tožeča stranka (ne za cesijo ne za subrogacijo) niti ne zatrjuje.
V konkretnem primeru je treba uporabiti, ZPPSL, ki je veljal v času, ko je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Z dnevom začetka stečajnega postopka so se namreč stekli pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot pravni posledici začetka stečajnega postopka. To pa so okoliščine, ki so nastopile po vložitvi tožbe, ki so glede na drugačno ureditev izpodbijanja pravnih dejanj, kot jih določa OZ, terjale privilegirano spremembo tožbe. Dejstvo, da je tožeča stranka spremenila tožbo šele po 1. 10. 2008, ZPPSL pa se je uporabljal le do 1. 10. 2008, ni odločilno. Prehodno določbo ZFPPIPP, da se ZPPSL uporablja od 1. 10. 2008, če ni v oddelku 10.1 drugače določeno, je mogoče razumeti le tako, da se za stečajne postopke, ki so bili začeti po 1. 10. 2008, uporabljajo določbe ZFPPIPP, za stečajne postopke, ki so bili začeti pred 1. 10.2 008, pa se s 1. 10. 2008 uporabljajo določbe ZFPPIPP, naštete v 495. členu ZFPPIPP, za ostala vprašanja pa se še naprej uporabljajo določbe ZPPSL. Določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pa se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008 po določbi 495. člena ZFPPIPP ne uporabljajo.
ZNP člen 131. ZPP člen 247, 249. SPZ člen 77, 77/2.
ureditev meje - domneva o močnejši pravici - močnejša pravica
Na predlagateljih je trditveno in dokazno breme, da izpodbijeta domnevo o močnejši pravici po meji, ki je bila v konkretni zadevi dokončno urejena ob mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986.
odškodninska odgovornost - zavarovalna pogodba - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - izključitev obveznosti zavarovalnice - alkoholiziranost - vzročna zveza - izpodbijanje domneve o vzročni zvezi - nične določbe splošnih pogojev
Določilo splošnih pogojev, ki ne dopušča izpodbijanja vzročne zveze med vinjenostjo in nezgodo, je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi oz. moralnimi načeli, torej je nično.
začasna odredba – verjeten obstoj neznatne škode - neznatna škoda – poseg v lastninsko pravico – zavarovanje denarne terjatve
Sodišče prve stopnje je navedbe o neznatni škodi zaradi časa pridobitve premoženja in mladoletnosti drugo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da vsak poseg v lastninsko pravico že predstavlja škodo za lastnika, kot škoda pa je mišljeno vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da bosta toženi stranki kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem neobstoju neznatne škode za toženo stranko.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – škoda pri opravljanju dela - soprispevek delavca – ukaz nadrejenega – degenerativne spremembe – osebne lastnosti oškodovanca – vpliv osebnostnih lastnosti oškodovanca na nastanek škodljive posledice
Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti.
Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.
Neutemeljeni so očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v 1. odstavku 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer 2. odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom 2. odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe, in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št. 57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov.
Kljub temu, da je tožena stranka v pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavljala enake razloge, kot jih navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kolikor je bil pravočasno vložen, treba presoditi po vsebini. Zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi stališča sodišča prve stopnje, da gre za že razsojeno stvar, ni pravilno.
imisije – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – prisotnost strank pri ogledu z izvedencem
Toženka je imela kljub izvedenkini napaki pri vabljenju možnost obravnavanja tega dokaza, ki jo je tudi izkoristila, načeli kontradiktornosti in neposrednosti nista bili kršeni. Toženka je namreč po prejemu izvedenskega mnenja predlagala zaslišanje izvedenke, zaradi česar je sodišče izvedenko vabilo na obravnavo. Na njej je izvedenka odgovorila na pripombe in vprašanja strank. Po zaključeni podaji ustne dopolnitve izvedenskega mnenja je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca. Tudi temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo, vendar pa je izvedbo tega dokaza opustilo, ker toženka ni založila potrebnega predujma. Toženka je glede na opisani potek postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku.