Da bi graditelj v primeru skupne gradnje pridobil (so)lastninsko pravico na nepremičnini, je bistven element dogovor, ki ustvarja spremembo (so)lastninske pravice, pri čemer ni nujno, da bi bila v primeru dogovora o solastnini z dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. Ker takega dogovora med pravdnimi strankami in zapustnico po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo, je pravilen materialnopravni sklep, da ni bilo sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje. To pa ne pomeni, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče uporabiti pravila o gradnji na tuji stvari iz 25. člena ZTLR. Utrjeno stališče novejše sodne prakse je, da dogovor o gradnji, in še toliko bolj sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice.

Presoja višjega sodišča, da bi se oporočna razpolaganja po vračunanju daril nujnemu dediču zmanjšala za sorazmerno manjši del vsem oporočnim dedičem, je materialnopravno pravilna; četudi so dediči zoper upnika navadni sosporniki, pa so glede višine obveznosti vsi v enakem pravnem položaju - upniku odgovarjajo do višine dolžniku pripadlega in neuveljavljanega nujnega deleža (6.546,00 EUR) iz podedovanega premoženja.