Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.
Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati.
Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.
Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.