Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik le položaj prekarista, zato mu je bil utemeljeno preklican neomejen dostop do večnamenskega prostora.

Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.

Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.

Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine. Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine.

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.

Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke.

Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.