Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.
Pritožbeno sodišče ob izdaji sklepa, s katerim je popravilo sodbo sodišča prve stopnje, pravdnih strank ni poučilo o možnosti vložitve pritožbe, ker je štelo, da zoper izdan sklep pritožba ni dovoljena. Vrhovno sodišče je ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije predstavilo drugačno stališče, s katerim je tudi utemeljilo zavrženje vloženega pravnega sredstva. Toženec je predlog za dopustitev revizije vložil na podlagi prepričanja (zmote), da pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena, pri čemer njegovo prepričanje ni bilo posledica nepoznavanja jasnega pravnega pravila. V opisani procesni situaciji mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker pritožbe ni vložil v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča.
Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne". V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.
Zakon nadaljevanja najema poslovnih prostorov v primeru, ko ta poslovni prostor pridobi tretja oseba, predvideva le v določenih primerih. Tožnik je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem; z najemodajalcem ni sklenil niti prodajne pogodbe niti kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega bi lastninsko pravico pridobil od najemodajalca.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
Ker se je dedinja dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku. Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je po 128. členu ZD omejitev dedovanja dopustna glede celotnega zapustnikovega premoženja. Zato ni zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Vendar pa je to dopustno na podlagi noveliranega 129. člena ZD pod tam določenimi pogoji, med drugim tudi, če bi premoženje, ki je postalo lastnina države ali občine, postalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Določilo prvega odstavka 129. člena ZD zato predstavlja lex specialis napram prvemu odstavku 128. člena ZD.
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta pritožnici izkazali, da bi vozilo, če bi ga prevzeli, zanju pomenilo preveliko ekonomsko breme oziroma bi z njim imeli nesorazmerne stroške, kar sta v postopku zatrjevali.
Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zanesljivo ugotoviti ali navedeno zapustnikovo vozilo dejansko obstaja oziroma kje se nahaja. V času zaključka obravnave na prvi stopnji sodišče o uničenju vozila ni imelo podatkov, zato ga je pravilno zajelo v zapuščino.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.
Etažni lastniki so nujno in neodvisno od svoje volje hkrati tudi člani posebne skupno lastninske skupnosti glede premoženja rezervnega sklada, ki ga mora na podlagi 119. člena SPZ obvezno oblikovati. Dejanska skupnost etažnih lastnikov ima organe in mehanizme odločanja in se v tem segmentu delovanja približuje pravnim osebam. Prav tako ima lastno identiteto, saj jo je mogoče po naslovu stavbe jasno ločiti od drugih skupnosti in končno tudi lastno premoženje - najbolj značilna, ne pa tudi edina oblika premoženja so sredstva rezervnega sklada kot strogo namenska sredstva.
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Ker zaključka sodišča prve stopnje, na podlagi katerega se je sodišče odločilo, da stikov začasno ne bi popolnoma ukinilo, ni mogoče preveriti in o predlogu za ukinitev stikov v izreku odločbe, ni odločeno, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
Toženca s pritožbenimi navedbami, da sta s plačilom 4.500 EUR poravnala vse do odpovedi najemne pogodbe zapadle dolgove, neutemeljeno zasledujeta ugotovitev, da sta odpravila kršitev najemne pogodbe in zato njena odpoved ni veljavna. Najemna pogodba je bila v trenutku plačila 4.500 EUR že veljavno odpovedana, s (prepoznim) plačilom obstoječega dolga odpoved ni izgubila veljave niti plačilo samo po sebi ni vzpostavilo novega najemnega razmerja. Tudi sicer toženca ne predložita nobenega dokaza o predhodnem plačilu najemnine za mesec september 2023, spregledata tudi, da sta na dan odpovedi najemne pogodbe dolgovala tudi najemnino za december 2023.
Storitev sestave tožbe v sporu o stvarni služnosti je fiksno normirana s 300 točkami. Zato ni pomembno, kako je tožnica zasnovala tožbo v sporu o stvarni služnosti, denimo, ali je v njej eventualno združila ugotovitveni in konstitutivni zahtevek.
Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.