ZPP člen 433, 433/2, 436, 436/2. ZPSPP člen 29, 29/2, 29/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - postopek za izdajo plačilnega naloga - naknadna kontradiktornost - stroški postopka - odmera višine stroškov in nagrade odvetniku
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog in slednje velja tudi za določbe o stroških postopka.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nerazumljiva tožba - poprava tožbe - stranka - razveljavitev sodbe
Tožeča stranka je kot toženo stranko navedla dolžnika iz 255. člena OZ. Med naracijo tožbe in v tožbenem zahtevku pa toženo stranko imenuje pridobitelja nepremičnine, drugo stranko pa kot dolžnika. Zato gre za nejasnosti o tem, kdo je tožena stranka. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tako tožbo vrniti v popravo po 108. členu ZPP.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
ZPP člen 133, 133/1, 224, 224/1, 355, 355/1. ZIZ člen 9, 9/3, 15, 61, 61/1.
vročitev sklepa o izvršbi - pravilnost vročitve - vročilnica kot javna listina - pravna oseba - zakoniti zastopnik pravne osebe - vročitev delavcu - tek procesnega roka - prepozen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Zmotno je pritožbeno stališče, da je edino zakoniti zastopnik pravne osebe tisti, ki veljavno prevzame sodno pisanje oziroma je od takrat dalje treba šteti procesne roke, takšno pravno stališče nima podlage v 133. členu ZPP.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - odgovor izvedenca na pripombe strank
Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, zato izvedenčevega odgovora na pripombe strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Le v primeru, če izvedenec v dopolnilnem izvidu in mnenju odgovori na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, mu pripada tudi nagrada.
ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/2, 105a, 105a/3, 339, 339/2, 339/2-2. ZST-1 člen 34a, 34a/7.
neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - izločitev sodnika - izločitev sodnika na zahtevo stranke - razlogi za izločitev sodnika - pristranskost sodnika - dvom v nepristranost sodnika - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, da se pritožba šteje za umaknjeno, nastopi, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki mu ga v plačilnem nalogu določi sodišče, hkrati pa niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
Prva toženka pravno relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje o neplačilu zadevne sodne takse ni izpodbijala. Ob takih neizpodbitih ugotovitvah in dejstvu, da predloga za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse prva toženka ni vložila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen.
Ker je bilo o tem, da je prva toženka dolžna plačati sodno takso po navedenem nalogu, že pravnomočno odločeno, slednje ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku.
ZFPPIPP člen 267, 267/1, 267/2, 267/3, 267/4, 267/6. ZS člen 83, 83/3, 83a, 83a/1. ZZUSUDJZ člen 1.
stečajni postopek - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - izjava o uresničitvi odstopne pravice - soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice - prodaja nepremičnine, na kateri je vknjižena hipoteka - ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov - zmotna uporaba materialnega prava - zavrnitev soglasja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Zaradi zmotnega stališča, da upravitelj potrebuje predhodno soglasje, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni ugotovilo nobenih dejstev, ki so potrebna za presojo, ali je upravitelj podal odstopno izjavo drugi pogodbeni stranki in ali jo je podal pravočasno. Posledično sodišče prve stopnje pri izdaji soglasja k odstopni izjavi ni presojalo, ali odstopna izjava drugi pogodbeni stranki pravno učinkuje.
Ker stečajni upravitelj v zahtevi ni navedel, kdaj je posredoval drugi pogodbeni stranki izjavo o odstopu od sporne pogodbe, bi ga moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevi za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice zato še pozvati, da izkaže, da je izjavo o odstopu od pogodbe posredoval drugi pogodbeni stranki pogodbe, od katere je odstopil. Le v takem primeru bi imelo sodišče prve stopnje tudi možnost presoje pravočasnosti izjave, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo.
Ključno, na kar pritožnica opozarja v pritožbi je, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da z odstopom od sporne pogodbe ne bo oblikovana splošna stečajna masa za poplačilo navadnih upnikov, pač pa le posebna stečajna masa. Na podlagi navedene ugotovitve pa po stališču pritožnice izhaja le, da se bo hipotekarni upnik iz zastavljene nepremičnine namesto v izvršilnem postopku poplačal v stečajnem postopku.
Takemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje, saj niti iz zahteve upravitelja niti iz razlogov sodišča prve stopnje kaj drugega ne izhaja.
Edini upnik, ki bo imel lahko korist z vrnitvijo nepremičnine v stečajno maso, je upnik B., d. d., ki bo s tem postal ločitveni upnik in se bo tudi poplačal iz posebne stečajne mase v stečajnem postopku.
Ker se ima navedeni upnik možnost poplačati tudi v izvršilnem postopku, pomeni, da zgolj zaradi njegove pravice, da se poplača tudi v stečajnem postopku, namen odstopa od prodajne pogodbe še ne bo dosežen. Zaključek o ugodnejših pogojih poplačila terjatev upnikov bi moral temeljiti na prognozi finančnih učinkov unovčenja posebne stečajne mase in na prognozi, koliko bi iz te in druge splošne stečajne mase, če ta obstoji, zaradi tega dobili navadni upniki več kot v primeru, če bi tudi terjatev upnika B., d. d., poplačala v celoti le iz splošne stečajne mase. Ker pa zahteva temelji le na izhodišču, da se nepremičnina pridobi zato, da se bo prodala v stečajnem (ne pa v izvršilnem) postopku in da se bo prodaja nepremičnine v stečajnem postopku lahko začela takoj (torej prej kot v izvršilnem postopku), kar pa za presojo ugodnejših pogojev plačila ni edino odločilno, je ob odsotnosti drugih potrebnih podatkov po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da bodo že s tem doseženi ugodnejši pogoji za plačilo (vseh) upnikov stečajnega dolžnika.
načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - priprave na glavno obravnavo - vabilo na narok za glavno obravnavo - opozorilo na posledice - prekluzija navajanja dejstev - prekluzija
Sankcija prekluzije velja tudi za vlogo, ki jo stranka vloži na prvem naroku, če je bila pred njeno vložitvijo opozorjena na posledico iz petega odstavka 286.a člena ZPP.
Določba četrtega odstavka 286.a člena ZPP, skladno s katero mora stranka pripravljalne vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, se nanaša tudi na prvi narok za glavno obravnavo.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - pisna najemna pogodba - vsebina pogodbe - prosto urejanje pogodbenih razmerij - sprememba pogodbe - veljavnost sprememb pogodbe - obličnost spremembe pogodbe - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - zamuda s plačilom najemnine - rok za izselitev iz stanovanja
Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe najemne pogodbe. Najemodajalec - tožeča stranka lahko najemno pogodbo odpove, če najemnik ne plača najemnine in stroškov ter zamudnih obresti za pretekli mesec kljub pisnemu opominu (7. člen pogodbe) ali če ne plača najemnine in stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih (18. člen pogodbe). V 22. členu pogodbe sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da morajo biti vse spremembe ali dopolnitve najemne pogodbe sklenjene v pisni obliki, sicer so nične.
Pogodbeni stranki sta izključili možnost ustnih dogovorov ali konkludentnih dejanj v zvezi z njunim najemnim razmerjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedbe pravdnih strank v zvezi s plačevanjem skupnih stroškov stavbe za ta postopek niso pomembne. Tožeča stranka tožbenega zahtevka namreč ni temeljila na trditvah, da toženec zamuja s plačilom skupnih obratovalnih stroškov stavbe, temveč s plačilom najemnin in individualnih stroškov stanovanja (stroškov ogrevanja).
Lastnik stanovanja je tisti, ki mora odpovedati najemno pogodbo z odpovednim rokom najmanj 90 dni. Kadar se odpoved najemne pogodbe uveljavlja po sodni poti, pa sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038542
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 61.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - odvzem prostosti - demenca - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
posel, ki presega redno upravljanje - nadomestitev soglasja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - soglasje vseh etažnih lastnikov - pridobitev gradbenega dovoljenja - druga gradbena dela na obstoječih objektih - večstanovanjski objekt - poseg v skupni del stavbe - založitev predujma - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - posledice neplačila predujma - fikcija umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka
Za gradbena dela v večstanovanjskem objektu, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru se z že izvedenimi in predlaganimi gradbenimi deli posega v konstrukcijske elemente stavbe (v nosilne stene in medetažne plošče), torej v skupne dele stavbe. Nesporno je, da investitorja za tak poseg potrebujeta gradbeno dovoljenje, za gradbeno dovoljenje pa soglasje vseh etažnih lastnikov (ki ga nimata). Odločitev o nadomestitvi soglasja mora biti informirana, sodišče pa mora v skladu z 29. členom SZ-1 presoditi, kakšna bremena in posledice bodo gradbeni posegi imeli za etažne lastnike.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - skrivanje in odtujevanje premoženja - konkretizacija trditev
Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
Odločba je bila nedvomno izdana v upravnem postopku (pritožba dopustna na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), gre torej za upravno in ne za civilno pravno zadevo v smislu določila 1. člena ZPP.
stečajni postopek - preizkus terjatve - ugovor proti seznamu preizkušenih terjatev - prenos terjatve - legitimacija za pritožbo - glasovalna pravica
Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen.
Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev.
Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni šele pri presoji, ali je drugi pritožnik s prenosom terjatve pridobil glasovalne pravice in ali je preneseno terjatev glede na zakonska določila, predvsem glede na 190. člen ZFPPIPP, sploh dovoljeno prenesti na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Takrat bo tako mogoče tudi preizkusiti trditve upraviteljice, da prvi pritožnik kot z dolžnikom povezana oseba na drugega pritožnika ni mogel prenesti več pravic, kot pa jih je sam imel, s čimer naj drugi pritožnik ne bi mogel pridobiti glasovalnih pravic.
Prerekane terjatve tega upnika sodišče prve stopnje ni spoznalo za verjetno. Ta upnik na podlagi 73. člena ZFPPIPP glasovalnih pravic nima, prav tako pa njegova terjatev ne bo upoštevana pri izračunu glasovalnih pravic. Pri tem se namreč upošteva le znesek vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov.