TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je javni tožilec zavrgel ovadbo in o tem obvestil oškodovanca, ta
pa ni začel pregona, potem javni tožilec na podlagi iste ovadbe, če
ni dopolnjena z novimi dejstvi in dokazi, ne more vložiti obtožbe.

Obdolženec je bil s sodba sodišča prve stopnje z dne 15.1.1986,
spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja z zlorabo
uradnega položaja ali uradnih pravic po 198. členu KZ SRS. Izrečena
mu je bila pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen treh
mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Ob reševanju pritožbe
obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve
stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je izreklo, da se
obtožba zoper obdolženca po 2. točki 349. člena ZKP zavrne.
V zahtevi za varstvo zakonitosti je Javni tožilec SR Slovenije trdil,
da je bila s pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča kršena
določba 2. točke 349. člena ZKP.
Svojo sodbo, s katero je zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti, je
senat Vrhovnega sodišča SRS takole obrazložil:
V obravnavani zadevi je temeljni javni tožilec dne 29.3.1983
predlagal preiskovalnemu sodniku naj zoper obdolženca opravi
posamezna preiskovalna dejanja, ko pa je to bilo opravljeno, je dne
29.6.1984 izdal sklep, s katerim je ovadbo zavrgel, češ da ni podlage
za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.
o tem je v skladu z določbo 1. odstavka 153. člena ZKP obvestil
oškodovanca, ki pa kazenskega pregona ni nadaljeval. Nato je omenjeni
javni tožilec dne 29.10.1984 vložil obtožni predlog, ki je temeljil
le na dokaznem gradivu, ki je bilo zbrano med preiskovalnimi dejanji
in ki kasneje ni bilo dopolnjeno z nobenimi novimi podatki ali
dokazi. Na podlagi takega obtožnega predloga je bil obdolženec s
sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega in mu je bila izrečena
pogojna obsodba. V tej zvezi ima zahteva za varstvo zakonitosti sicer
prav, ko pravi, da je sodišče druge stopnje v svoji sodbi nepravilno
sklepalo, da bi moral javni tožilec ob vložitvi obtožbe upoštevati
določila ZKP, ki veljajo za obnovo kazenskega postopka, saj v
obravnavani zadevi kazenski postopek do vložitve obtožnega predloga
dne 29.10.1984 sploh še ni tekel. Zato vse odločitve javnega tožilca,
vključno z izdajo sklepa o zavrženju ovadbe, ki so bile opravljene do
tega roka, spadajo v predhodni postopek. Nima pa prav zahteva za
varstvo zakonitosti, ko nadalje meni, da ima javni tožilec v takšni
situaciji, kot je obravnavana, vse do poteka zastaralnega roka
možnost, da kljub zavrženju ovadbe vloži obtožbo, češ da ga pri tem
ne ovira nobena določba ZKP. V takem primeru namreč po mnenju senata
Vrhovnega sodišča SRS lahko vloži obtožbo le, če bi bilo prejšnje
dokazno gradivo, zbrano pred sklepom o zavrženju ovadbe, kasneje
dopolnjeno z novimi dejstvi in dokazi, če bi torej ne šlo za isto,
nespremenjeno ovadbo, dočim je pri nespremenjenem dokaznem gradivu z
zavrženjem ovadbe javni tožilec že izčrpal svojo pravico do
kazenskega pregona in zato na tej podlagi ni bil več upravičeni
tožilec.
Po povedanem je torej pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko je
prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je
obtožbo zoper obdolženca po 2. točki 349. člena ZKP zavrnilo. Zato je
bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 421.
člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.