TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 229/2003 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 742/2002 z dne 20. 2. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. K 121/2000 z dne 23. 4. 2002 se ne sprejme. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

S posplošenimi navedbami, da je bila v kazenskem postopku obravnava drugače kot je to ustaljena sodna prakse, pritožnica kršitve 22. člena Ustave ne izkaže. Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Nestrinjanje z odločitvijo in zgolj navedba, da je vrhovno sodišče odločalo pristransko, za ugotovitev o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadoščata. Ker je višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi presojalo utemeljenost pritožbenih navedb in se je do njih opredelilo, ter svojo odločitev razumno obrazložilo, ni kršilo pravice iz 25. člena Ustave. Pritožnica pa tudi ne pojasni, do katere, za odločitev relevantne navedbe, se Višje sodišče ni opredelilo. Kršitve 22. člena Ustave tudi ni mogoče očitati Vrhovnemu sodišču, ki je presojalo utemeljenost navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti in je svojo odločitev razumno obrazložilo. Z navedbo, da je bila obsojena za očitano fingirano dejanje, pritožnica kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže. Pritožnica kršitev pravic do obrambe in do izvajanja dokazov v njeno korist ne more utemeljuje z nestrinjanjem glede ocene verodostojnosti izvedenih dokazov. Ta sodi v polje proste sodnikove presoje in po oceni Ustavnega sodišča ni nerazumna in brez podlage v izvedenih dokazih. Ker pritožnica ne navaja posebnih razlogov za drugačno odločitev o stroških postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da jih nosi sama.