URS člen 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 22, 22/1, 32, 36, 36/1, 36/1-2, 66. ZPP člen 181, 181/3. ZUP člen 9. Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije člen 52, 52/4,.
komisija za preprečevanje korupcije - osnutek ugotovitev v konkretnem primeru - sestava komisije - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - sodelovanje v dokaznem postopku - vmesni ugotovitveni zahtevek - začasna odredba
Iz osnutka ugotovitev o konkretnem primeru izhaja, da je komisija odločala v sestavi dveh članov (predsednik komisije se je iz odločanja namreč izločil) in odločitev sprejela soglasno, iz česar sledi, da so bila v obravnavanem primeru upoštevana pravila za veljavno odločanje toženke. Tako tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS na ta način ni bila kršena.
Ker ima tožnik varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, pomeni, da je njegov tožbeni očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljen. Iz enakega razloga tudi ni pritrditi tožniku, da mu je bilo poseženo v pravico iz 23. člena Ustave, saj je možnost vložitve upravnega spora pred naslovnim sodiščem izkoristil in spor sprožil. Tožnik je tudi imel možnost izjave na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru (ki jo je tudi izkoristil in nanj odgovoril), kar pomeni, da ne drži, da ima tožnik šele v tem upravnem sporu možnost upoštevanja njegovih argumentov na posredovani osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, zaradi česar tudi iz tega razloga kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS ni podana.
Ne gre za vprašanje obstoja t.i. prejudicialnega pravnega razmerja oziroma pravice, od katerega bi bila odvisna odločitev o glavni stvari, to je o ugotovitvi nezakonitosti posega toženke v tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku, saj morebitna ugotovitev nezakonite sestave senata toženke ne predstavlja temelja za odločitev o ugotovitvi nezakonitosti posega v tožnikove uveljavljane ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo in vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru. Gre namreč za nov zahtevek, s katerim tožnik razširja svojo tožbo. Ker pa je bil tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke seznanjen tudi s sestavo komisije, kateri je ugovarjal tudi v svojem odgovoru na osnutek, to pomeni, da ta zahtevek uveljavlja prepozno glede na 28. člen ZUS-1, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 vmesni ugotovitveni zahtevek tožnika bilo treba zavreči.
Ker obravnavani postopek ni v fazi ''tik pred objavo ugotovitev na spletni strani ali tiskovni konferenci'', tožnik pa na to postopkovno fazo veže svoje trditve o škodi, je treba ugotoviti, da zatrjevana škoda ni izkazana, zaradi česar je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe treba zvrniti.
ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1, 55/1-6, 55/1-12, 74, 74/5. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 5, 5/4. Listina EU o temeljnih pravicah člen 6. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 319, 319/1.
Na podlagi izpovedbe tožnika o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje, sodišče ugotavlja, da je glede na opisani režim v Centru za tujce Postojna ukrep toženke treba šteti za odvzem osebne svobode in da ne gre zgolj za omejitev gibanja. Ker ni podana nobena zakonska podlaga, na katero je toženka oprla izpodbijani akt, ga je sodišče odpravilo zaradi nepravilne uporabe določb ZMZ, odločilo pa je tudi, da mora toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.
Določba prvega odstavka 22. člena ZUS-1 prek „primerne uporabe" določb ZPP omogoča s pravom EU in MKVČP skladno razlago določbe petega odstavka 74. člena ZMZ. Določba prvega odstavka 319. člena ZPP se namreč zaradi njene neprimernosti ne more uporabiti, ko gre za odločitev Upravnega sodišča, da se izpodbijani upravni akt iz 51. člena ZMZ odpravi. Samo takšna razlaga je primerna, kajti brez nje ni mogoče zagotoviti, da bi sodišče v skladu s četrtim odstavkom 5. člena MKVČP in 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 18(2) členom Procesne direktive "hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit." V konkretni zadevi je bistveno, da bi rok 15 dni za pritožbo in rok 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča izdajo učinkovite sodne odločbe podaljšal za najmanj 30 dni brez vštetja časa za vročanje in posredovanje sodnih odločb med Upravnim in Vrhovnim sodiščem ter rokom za odgovor na pritožbo, kar ne bi bilo v skladu z določilom četrtega odstavka 5. člena MKVČP in 6. členom Listine.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - varstvo ustavnih pravic - tožba zoper sklep sodišča - tožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katerima sta bili zavrženi tožnikovi tožbi, ter plačilni nalog za plačilo sodne takse niso niti upravni akti v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 niti akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
URS člen 53, 53/3. EKČP člen 8. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 25/1, 96.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - ukrep prepovedi vstopa - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Tožena stranka je tožniku utemeljeno zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Republika Italija, ki mu je izrekla ukrep prepovedi vstopa, je namreč odgovorila, da ne želi, da se mu izda dovoljenje za prebivanje v RS, tožnik pa v postopku ni izkazal utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, zaradi katerih bi se mu dovoljenje, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa, izdalo. Pri odločanju pa je tožena stranka tudi pravilno pretehtala tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja (53. člen URS in 8. člen EKČP). Tožnik je sicer poročen s slovensko državljanko, ki pa je ne preživlja. Zakonca nimata skupnih otrok, tožnik pa je ves čas prebivanja v RS, ki je bilo pretežno nezakonito, nezaposlen.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - sklep o dovolitvi izvršbe - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Tožeča stranka ima zoper sklep o dovolitvi izvršbe sodno varstvo (v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe), zato v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv k dopolnitvi tožbe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - zavrženje tožbe
Kljub pozivu tožnica v dopolnitvi tožbe še vedno ni postavila zahtevka, tako da ni jasno razvidno, ali naj sodišče zgolj ugotovi, da naj bi prišlo do posega v določeno človekovo pravico in temeljno svoboščino in s katerim dejanjem, ali pa naj sodišče tudi prepove določeno dejanje, ki mora biti v zahtevku konkretno navedeno. Tožbo zaradi varstva ustavnih pravic bi bilo možno obravnavati šele, ko je postavljen tožbeni zahtevek in ko se v zahtevku navede konkretno dejanje. Ker tega niti v tožbi niti v dopolnitvi tožbe ni, je tožba do tolikšne mere pomanjkljiva, da se je v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 ne more obravnavati in jo je sodišče zato zavrglo.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 14. ZJIMS člen 22.
javni poziv - sofinanciranje programov mladinskega dela - varstvo ustavnih pravic - pravica do enakosti pred zakonom - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Iz določb ZJIMS in Javnega poziva izhaja, da mora razpisna komisija odločiti o vseh vlogah, vloženih na Javni poziv. To pa pomeni, da ima tožeča stranka, če se je na Javni poziv prijavila, pravico v upravnem sporu izpodbijati akt, s katerim je bila njena prijava zavržena. Pogoji za odločanje po 4. členu ZUS-1 zato v konkretni zadevi niso podani.
ZMZ člen 60, 63, 63/2, 74, 74/2. ZUS-1 člen 32. Direktiva Sveta 2005/85/ES člen 5, 27, 27/4, 39.
mednarodna zaščita - varna tretja država - nacionalni koncept varne tretje države - zveza med prosilcem in varno tretjo državo - pripravljenost tretje države za sprejem prosilca - načelo nevračanja - prepoved nehumanega ravnanja - učinkovito sodno varstvo - začasna odredba
Napaka toženke v ugotovitvenem postopku, zaradi katere je sodišče tožbi ugodilo, se nanaša na dejstvo, da so trije odrasli tožniki v prošnji jasno navedli, da so prišli iz Grčije, kjer so dalj časa prebivali, in da se bojijo, da bodo vrnjeni v Grčijo, ter na ugotavljanje zveze med tožniki in Hrvaško kot varno tretjo državo, kar oboje zadeva pravilno uporabo materialnega prava (60. člen in drugi odstavek 63. člena ZMZ). Zgolj nahajanje tožnikov na Hrvaškem ne zadošča za ugotovitev zveze med njimi in Hrvaško. Še posebej je pomembno, da toženka obstoja omenjene zveze ni ugotavljala v povezavi z okoliščino, ali je Hrvaška pripravljena sprejeti tožnike zaradi vsebinske obravnave prošnje. Ta pripravljenost Hrvaške se namreč povezuje s pogojem zveze med tožniki in Hrvaško kot varno tretjo državo in varstvom načela nevračanja.
Če znotraj sistema Dublinske uredbe, ki veže države članice EU, velja, da je domnevo o varstvu načela nevračanja in absolutne pravice do prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena MKVČP znotraj držav članic EU možno ovreči in da gre torej za izpodbojno domnevo, potem velja izpodbojnost istovrstne domneve tudi za nečlanice EU.
Težko popravljiva škoda (kot pogoj za izdajo začasne odredbe) je izkazana s tem, da v primeru, če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta in bi bil tožnik odstranjen iz države, njegova pravica do dostopa do sodišča oziroma učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZMZ) ne bi imela nobenega smisla, čeprav je zakonodajalec tudi stranki, ki ji je izdan sklep o zavrženju prošnje po 63. členu ZMZ, izrecno dal pravico sodnega varstva (2. odstavek 74. člena ZMZ).
ZTuj-2 člen 127, 127/3, 128, 128/1, 128/1-5. Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic člen 3, 5, 10. URS člen 53, 53/3.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - vstop v rs brez vizuma - pravice do zasebnega in družinskega življenja
V nasprotju z Direktivo 2004/38/ES je ureditev države članice, ki bi od državljana tretje države, zakonca državljana Unije, za to, da bi bil upravičen do ugodnosti, ki izhajajo iz določb te direktive, zahtevala, da je moral, preden se je preselil v državo gostiteljico, zakonito prebivati v drugi državi članici. Člen 3 (1) Direktive je treba razlagati tako, da za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici, ki spremlja državljana Unije ali se mu pridruži, veljajo določbe navedene Direktive ne glede na kraj in datum sklenitve zakonske zveze ter ne glede na način, kako je ta državljan vstopil v državo članico gostiteljico. Za namene te Direktive so družinski člani, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje, navedeno v 10. členu, izvzeti iz zahteve po vizumu.
V obravnavani zadevi niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista presojala pravice družinskega člana oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja ter dejstev in okoliščin nista presojala tudi z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi pravico tujca oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja in ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med njima, pretehtati, ali ima ta pravica prednost pred tem, da je tujec v Slovenijo vstopil brez vizuma.
ZMZ člen 21, 21/3, 21/3-4, 27, 27/1. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - preganjanje prosilca v izvorni državi - krvno maščevanje - splošna verodostojnost prosilca - notranja (ne)konsistentnost - glavna obravnava - učinkovito sodno varstvo - dokazna ocena
Presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ki temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb in na ugotovljeni splošni neverodostojnosti, lahko zadeva tudi preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in/ali procesnih določb in standardov. To pa pomeni, da sodna ugotovitev napačne uporabe določil o oceni (ne)verodostojnosti nujno ne zahteva razpisa glavne obravnave v vsakem primeru; to je odvisno od narave konkretnih nepravilnosti in od tega, kakšen je obseg in teža nepravilnosti pri uporabi koncepta (ne)verodostojnosti tožnika oziroma njegovih navedb v vsakem konkretnem primeru.
Ocena o verodostojnosti ni relevantna samo takrat – kar bi sicer lahko izhajalo samo iz jezikovne razlage določila 3. odstavka 21. člena ZMZ – kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, ampak tudi ko predloži določen(e) dokaz(e), ki pa vzbuja(jo) dvom v verodostojnost, kajti države članice lahko pospešeno obravnavajo prošnje, če so bile prosilčeve navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da je prosilec žrtev preganjanja v smislu direktive 2004/83/ES.
pravica do zasebne lastnine - poslovna skrivnost - varovanje poslovnih skrivnosti v postopku pred Uradom RS za varstvo konkurence - nezakonito razkriti podatki
Tožena stranka je bila seznanjena oziroma je vedela, da sporni podatki za tožečo stranko pomenijo poslovno skrivnost in bi jo kot tako morala varovati. V kolikor pa je dvomila, ali naj tudi prevod angleške verzije dokumenta v slovenski jezik obravnava oziroma šteje kot poslovno skrivnost, bi morala to okoliščino s tožečo stranko podrobno in natančno raziskati. Zato so bile z ravnanjem tožene stranke, ko je sporne podatke posredovala družbi C., kršene z Ustavo RS varovane pravice do zasebne lastnine.
Upravičenci do varstva lastninske svobode so tako fizične kot pravne osebe. Tudi razkritje poslovne skrivnosti tožeče stranke pomeni poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, ki med drugim obsega tudi interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih.
ZVrt člen 10. ZUS-1 členi 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
sprejem otroka v vrtec - zagotavljanje vključevanja otrok v programe javne službe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin - opustitev ali dejanje lokalne skupnosti - zavrženje tožbe
Zoper opustitve ali dejanja v zvezi z 1. odstavkom 10. člena ZVrt tožeča stranka nima drugega sodnega varstva kot tožbo po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Določeno dejanje ali opustitev občine v zvezi s 1. odstavkom 10. člena ZVrt namreč lahko pomeni poseg v določeno človekovo pravico in temeljno svoboščino. Sodišče je zato tožbo sprejelo v obravnavo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Vendar pa že v naslednjem koraku sodne presoje sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ni izkazala, da bi določeno nezakonito dejanje ali opustitev tožene stranke poseglo v njeno temeljno človekovo pravico. Ker zahtevek za sprejem v vrtec ni ustavna človekova pravica oziroma temeljna svoboščina in ker tudi tožničin zahtevek v tem upravnem sporu na odpravo nezakonitega stanja in naložitev ustreznih ravnanj občine v zvezi z obveznostmi občine iz 1. odstavka 10. člena ZVrt ni ustavna človekova pravica, je sodišče tožbo zavrglo, ker zatrjevana opustitev dejanja tožene stranke ni takšen akt, ki bi ga tožnica lahko izpodbijala na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1.
varstvo človekovih pravic - upravni spor - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Tožniki zatrjujejo, da so jim bile človekove pravice kršene z izdajo gradbenega dovoljenja, sprejetega v upravnem postopku. To pa pomeni, da so imeli tožniki zoper upravni akt, s katerim naj bi se poseglo v njihove ustavne pravice, možnost uveljavljati pravna sredstva v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1.
človekove pravice - odprava pripora - kršitev pravice do osebne svobode - subsidiarno sodno varstvo - izpodbijane sodnih odločitev
V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločb sodišč, saj gre za odločbe organa sodne veje oblasti izdane v izvrševanju ustavnih pristojnosti. Sodne odločbe je tako možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem, ter po izčrpanju pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
Pravno varstvo v zvezi s postopki prekinitve prestajanja kazni zapora je zagotovljeno v okviru upravnega postopka, v nadaljevanju pa tudi v okviru sodnega postopka - upravnega spora v zvezi s preizkusom zakonitosti takšnega akta. V okviru rednega upravnega spora (spora o zakonitosti upravnega akta) pa lahko stranka postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
URS člen 22, 44, 90, 157. ZUS-1 člen 4. ZRLI člen 12a, 12a/2, 16, 16/2, 16c. ZPPreb člen 18, 18/1, 19, 19/1.
referendum - zakonodajni referendum - zahteva za razpis referenduma - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožnik je vložil pobudo za razpis referenduma, ki je bila pravilno in zakonsko obravnavna po določbah ZRLI in mu je bilo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev omogočeno, zato ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico glede 44. člena URS in je tudi imel možnost sodelovati v postopku zakonodajnega referenduma.
ZVOP-1 člen 54, 74. URS člen 15, 38, 153. ZInfP člen 8. ZIN člen 29, 32.
obdelava osebnih podatkov - poseg v ustavne pravice - videonadzor javnih površin - uporaba podatkov z namenom izrekanja prekrškovnih sankcij
Veljavni zakoni ne dajejo pravne podlage za izvajanje videonadzora javnih površin za namene vodenja prekrškovnih postopkov, saj takšna obdelava v zakonu ni določena niti z določili ZVOP-1, niti ZVCP, ZP-1, ZLS in ZORed. Šele, če so ti posegi izrecno dovoljeni, pride v poštev presoja še z vidika načela sorazmernosti, saj tožniku, ki je po svojem pravnem statusu organ lokalne skupnosti, nobeden od specialnih zakonskih predpisov ne daje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov vseh posameznikov, ki se naključno znajdejo na videonadzornem območju, z namenom ugotavljanja ali in kateri prekršek je bil storjen, posledično pa tudi nadaljnjega pridobivanja podatkov o lastniku napačno parkiranega vozila in kršitelju zaradi izrekanja glob.
ZVOP-1 člen 23, 34. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4, 66, 66/1.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - posredovanje osebnih podatkov pokojnih oseb - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru ima tožnica, ki zatrjuje kršitev osebnih podatkov umrle osebe iz 23. člena ZVOP-1, zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj to izhaja iz določb 34. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da ima tožnica v tej zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. URS člen 39, 157, 157/2.
svoboda izražanja - osebnostna pravica - subsidiarno sodno varstvo - učinkovito primarno sodno varstvo - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ustavna pravica iz 1. odstavka 39. člena URS (svoboda izražanja) je uvrščena med osebnostne pravice. Varstvo osebnostnih pravic ureja OZ v 134. členu. Pri tem ureja tako sodno varstvo nedotakljivosti človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja kot tudi drugih osebnostnih pravic, hkrati pa opredeljuje tudi možne tožbene zahtevke. Navedeno pomeni, da lahko tožnik svoje osebnostne pravice zavaruje tako na podlagi 134. člena OZ kot tudi na podlagi določb 178. člena OZ, na podlagi katerih lahko zahteva povrnitev nepremoženjske škode v obliki objave sodbe ali popravka in na podlagi določb 179. člena OZ, ki urejajo vprašanje denarne odškodnine, medtem ko na podlagi določb 182. člena OZ lahko uveljavlja celo odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka je akt procesnega vodenja, s katerim tožena stranka ni odločila o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ki jih ima tožnik v inšpekcijskem postopku, zato to ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
URS člen 51, 51/3. ZNB člen 22a, 22a/2, 22b, 22c, 22č.
obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - privolitev posameznika - utemeljeni razlogi za opustitev obveznega cepljenja - varstvo človekovih pravic - poseg v človekove pravice
Po določbi tretjega odstavka 51. člena URS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Že ustava torej dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi brez privolitve posameznika. Prav tak primer predstavljajo ukrepi za preprečitev nalezljivih bolezni.