Izdaja aktov, ki se nanašajo na razpolaganje in upravljanje s premoženjem države ali občin v okviru ZSPDSLS-1, sama po sebi ne predstavlja javnopravnega oblastvenega odločanja lastnika tega premoženja ali njegovega upravljavca, pač pa njegove akte poslovanja, ki niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1. S temi akti, izdanimi v postopkih razpolaganja in upravljanja z javnim premoženjem, namreč osebe javnega prava, enako kot vsi drugi lastniki (ex iure gestionis), zasledujejo običajne pravnoposlovne cilje ekonomske narave.
Odločanje o oddaji v najem premoženja v lasti občine tako kot primer upravljanja javnega premoženja ne predstavlja upravne zadeve, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku in o tem izdati upravno odločbo oziroma upravni akt, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZUS-1.
Tožena stranka ni presojala vseh meril v 12. členu Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva glede določitve odgovorne države članice in ni ugotavljala, ali je imel tožnik v Republiki Hrvaški veljavni ali potekli dokument za prebivanje ali (veljavni ali potekli) vizum, od česar je ob upoštevanju navedenih izhodišč odvisna določitev pristojne države članice.
Kumulativni test zahteva presojo tako vsebinske povezanosti dokumenta s kazenskim pregonom kot tudi njegove lokacije v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva. Toženka se je v svoji odločitvi omejila zgolj na ugotovitev, da dokumenti ne izhajajo iz konkretnega postopka, ni pa ugotovila, ali so vsebinsko povezani s pristojnostmi državnega tožilstva pri kazenskem pregonu v širšem smislu, torej ali so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim. Prav tako ni ugotovila njihove dejanske lokacije v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva, torej ali se nahajajo v spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah v smislu 181. člena ZDT-1. Brez ugotovitve obeh elementov kumulativnega testa ni mogoče zaključiti, ali se uporabi specialna ureditev ZDT-1 ali splošna ureditev ZDIJZ, in posledično tudi ne, kateri organ je pristojen za odločanje o dostopu.
Če toženka meni, da je dokument izvzet iz dometa 181. člena ZDT-1, mora v obrazložitvi podati utemeljeno argumentacijo, zakaj ga šteje za dokument, ki ne spada pod specialno ureditev državnega tožilstva. Pri tem mora uporabiti celoten kumulativni test. Najprej mora ugotoviti vsebinsko povezanost dokumenta s kazenskim pregonom s presojo, ali je dokument potreben za odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj oziroma za druge pristojnosti državnega tožilstva iz prvega odstavka 19. člena ZDT-1, kot to določa prvi odstavek 180. člena ZDT-1. Nato mora ugotoviti lokacijo dokumenta v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva, torej ali se nahaja v spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah v smislu prvega odstavka 181. člena ZDT-1.
Dokumenti, ki niso vsebinsko povezani s kazenskim pregonom v smislu prvega odstavka 180. člena ZDT-1, ne izkazujejo iste stopnje občutljivosti in zato ni utemeljenega razloga, da bi za njih veljala posebna procesna ureditev dostopa namesto splošnega režima transparentnosti delovanja državnih organov, ki ga zagotavlja ZDIJZ.
Tožnici sta z določitvijo kriterija, ki veže izplačilo poslovne uspešnosti tožnic za leto 2020 tako, da niža višino izplačila iz razloga bolniške odsotnosti delavca kršili prvi odstavek 6. člena ZVarD.
V primeru, da je merilo oblikovano tako, da je izplačilo poslovne uspešnosti odvisno od individualnega prispevka delavca, ni mogoče govoriti o izplačilu za poslovno uspešnost družbe ampak o izplačilu za individualno uspešnost.
Izplačilo poslovne uspešnosti je nagrada za uspešno poslovanja delodajalca oziroma družbe kot celote in ne gre za nagrado posameznemu delavcu, ki bi bila sorazmerna njegovemu prispevku k poslovni uspešnosti družbe. Ker gre za poslovni uspeh družbe kot celote, so do izplačila poslovne uspešnosti (če pride do njega) upravičeni vsi delavci, kot del te celote.
Z vidika postopka ugotavljanja diskriminacije je irelevantno, ali je bilo izplačilo poslovne uspešnosti dogovorjeno s kolektivno pogodbo, internim aktom delodajalca, ki je v nasprotju s kolektivno pogodbo, sklepom ali kako drugače. Prepoved diskriminacije v zvezi s plačilom za delom (torej tudi plačilom poslovne uspešnosti kot njegovim sestavim delom) namreč velja enako oziroma enotno za vse situacije. Tudi kvorum soglasja in število pogodbenikov (štirje različni sindikati), tožnic ne ekskulipira pri zakonski zavezi prepovedi diskriminacije.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.
Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
Gradbeno dovoljenje v svojem izreku izrecno določa, da objekt ne bo imel priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Posledično bi bila odmera komunalnega prispevka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.